PRIDIGA O VESELJU DO JEZIKA

Ker sem opazil, da se tudi med mojimi verniki pojavlja občutek, da kul ni slovenska beseda, se mi zdi pomembno, da to pridigo posvetim jeziku, temu navideznemu temelju človekove identitete. Za začetek bi rad rekel, da knjižni jezik ni materinščina. Ali vsaj zelo redko.

Slovenščina je zelo raznolika, razrasla se je v mnogo različnih živih slovenščin, ki pa se z nekaj napora danes skoraj vse razumejo med sabo, tako da jih lahko v govorjeni obliki uporabljamo tudi v javnosti. Veliko napora je bilo potrebnega, da so zgradili zborno, na knjižni slovenščini temelječo govorjeno slovenščino, ki je združila slovensko govoreče v narod. Ta zborna slovenščina je takorekoč obvezna v nekaterih situacijah, nikakor pa ne pa v vseh. Kadar z govorjenjem predstavljamo sebe, ni nobene potrebe, da se trudimo govorit pravilno. Če predstavljamo sebe, je namreč najbolj pravilno, da govorimo tako, kot govorimo mi. Z vsemi eventualnimi napakami, ki niso napake, ampak posebnosti. Pomembno je le, da smo razumljivi, zaradi česar svoj domači govor v javnost pogosto zamenjamo s širšim pogovornim jezikom. Če misimo, da bo to k čemu pripomoglo, pa seveda lahko vedno in povsod govorimo tudi zborno. A razen v primeru, če je govorjenje naša služba in smo podrejeni delodajalcu, ni zakona, ki bi nam zapovedoval zborno izreko in žensko dvojino. Jezik je najbolj demokratična institucija, ki jo gradijo in spreminjajo vsi njeni uporabniki.

Če smo zaradi neenotnosti slovničarjev s slovenščino nekoliko zamudili pri njenem knjižnem zapisu, ima v času novih tehnologij pred sabo veliko možnosti, da se razvija v vse bolj okreten in uporaben jezik.  Izključno od nas odvisno, kako uspešna bo. Zaradi novih tehnologij ima po dolgem času možnost, da se nenadzorovano razvija ne samo govorjena preko filmov, ampak tudi zapisana preko različnih elektronskih sporočil. In to je za jezik lahko samo dobro. Dokaz zato je angleščina. Ker se je razvijala nenadzorovano v senci latinščine in francoščine, je postala tako okretna, da je po prihodu na Otok s pomočjo jezikov, na katere je tam naletela, na koncu pokosila vse okrog sebe. Zato mislim, da je treba slovenščino čim manj zavirat in se pri govorjenju čim manj obremenjevat s spraševanjem, kaj je prav. Prav je v jeziku, jezik pa je v nas.
Poleg novih tehnologij so našemu jeziku bolj kot kdajkoli v zadnji zgodovini naklonjeni tudi naši sosedi. V Evropi se sicer res spet dviga fašizem, a se v tem novem fašizmu bolj kot na Slovence in Italijane oziroma Nemce, delimo na na bele in črne. Slišal sem zgodbo Koroških Slovenk, ki so na protestih v podporo beguncem ugotovile, da so bili Slovenci tudi na protibegunski strani. Lepši zgled obmejnega sožitja je dejstvo, da je v avstrijskih dvojezičnih šolah in v italijanskih šolah s slovenskim učnim jezikom vedno več otrok iz povsem neslovenskih družin, ki jih starši vpišejo na slovensko šolo zato, da se naučijo jezika njihovih prednikov ali okolice, v kateri živijo. Svojim otrokom podarimo jezik, je pojasnila ena od italijansko govorečih mater razlog, zakaj svoje otroke vpisujejo v slovensko šolo. Seveda še vedno obstajajo tudi nacionalni nestrpneži, a želje po sožitju med sosedi je toliko, da so lansko jesen na Južnem Tirolskem v nemške vrtce večinsko vpisali italijanske otroke, v italijanske pa nemške. Zato mislim, da je odgovornost za naš jezik izključno na nas in naši kreativnosti v njem. Več kot je v njem zanimive ponudbe, bolj uspešno se širi jezik.

Pomembna pa je tudi naša jezikovna samozavest. In če v slovenščino ne verjamejo niti slovenski politiki, ji najbrž res ni pomoči. Ko je na Piazzale transalpino, po naše na Trgu Evrope, 1. maja 2004 evropski komisar Romano Prodi ob sprejemu Slovenije v EU govoril italijansko, je naš predsednik vlade Tone Rop govoril v angleščini. In ko je na samem začetku predosamosvojitvenega vrenja množica na Roški zahtevala zaslišanje v slovenščini, se je zapornik številka ena na drugi strani vojaških zidov prostovoljno zagovarjal v srbohrvaščini.

Nesamozavest je naša največja težava. Prepričan sem, da si velik del Slovencev želi, da bi bili nekaj drugega. Če hočemo obdržat državo, moramo okrepit jezikovno samozavest. Za začetek bi bilo teba v šole vpeljat več gledališke vzgoje in kreativnosti ter kulture nasploh. Prav grozljivo je videt, kako veliko prostora in pripomočkov je v osnovnih šolah namenjenega športu in kako malo kulturi. Na koliko košev pride en klavir? Na koliko golov eno filmsko platno in projektor? Na koliko žog en gledališki reflektor? Svet se spreminja in če nočemo še naprej drvet v družbo nenehne kompetitivnosti, moramo začet otroke vzgajat tudi s pomočjo nešportne kulture. In to ne samo za ščepec, ampak se morajo šole z umetniško kreativnostjo otrok ukvarjat v podobnem obsegu, kot se ukvarjajo z njihovm razumevanjem znanosti. Mislim, da bi se v javni osnovni šoli moral vsak otrok naučit igrat na kakšen inštrument in izgubit strah pred javnim govornim nastopanjem. A je to res preveč za pričakovat in so košarkska pravila res toliko pomembnejša od zakonitosti commedije dell'arte?