PRIDIGA O VEČNEM OBLJUBLJANJU ZMAGE

Devetega maja smo nekoč praznovali dan zmage na fašizmom. Danes te zmage ne moremo več praznovat, saj bi bil danes to lahko kvečjemu dan upanja, da bo fašizem nekoč res premagan. Deveti maj smo nekaj časa slavili tudi kot dan miru, ker se je na ta dan uradno končala svetovna vojna. A tudi svetovna vojna je s svojo morislko silo že spet tu, mi pa v njej aktivno sodelujemo, tako da tudi dneva miru ne moremo več proslavljat. In je v bistvu prav in pošteno, da so deveti maj preimenovali v dan Evrope. S tem je iz dneva nečesa konkretnega, kot sta mir in zmaga nad fašizmom, postal dan nečesa tako izgubljenega v času, prostoru in pomenu, kot je Evropa, ki je danes predvsem sinonim množice vase zagledanih nacionalizmov. Zato se dan Evrope po eni strani sliši skoraj tako, kot če bi rekli dan Balkana. Hkrati pa je za nas, Slovence, Evropa birokratski stroj, na katerega smo se tako slepo zanašali, da še opazili nism, kdaj smo do vratu globoko zabredli v blato lastne nesposobnosti. Zato bi morali ob dnevu Evrope pomisliti predvsem na to, kaj smo zaradi svoje slepe vere v Evropo izgubili. 

Ker sta osamosvojitev in suverenost za naše politike pred četrt stoletja samoumevno pomenili vstop v novo partnersko zvezo z EU in Nato, smo se še pred vstopom v Nato zapletli v vojno proti terorizmu, ki še kar traja, vojska naših sovražnikov pa je iz leta v leto večja. Posledice napada na Irak, ki smo ga kot država podprli, so tudi množice beguncev, zaradi katerih Evropa, namesto da bi jih sprejela, zdaj postaja talka vse bolj totalitarnega turškega režima. 

Zaradi naše velike želje po Evropi zdaj sodelujemo v vojni, ki jo že več kot deset let izgubljamo. Posledice naših aktivnosti so obratne od obljubljenih, saj je napad naših zaveznikov na Irak in Libijo povzročil nastanek Islamske države. A vsem dosedanjim katastrofalnim vojaškim debaklom navkljub Nato od nas zdaj zahteva še večji proračunski delež za nadaljevanja te iste vojne. Povsem rade volje verjamem, da so nekatere naše vojaške misije na področju pokojne Jugoslavije uspešne in dejansko pripomorejo k umiritvi razmer. A zato nam ne bi bilo treba v Nato. Dovolj bi bilo, da bi ostali v Jugoslaviji. Če pa smo se zaradi svojega nacionalnega ponosa res morali odpovedat dvajsetmilijonskemu trgu za svojo industrijo, bi na kriznih žariščih lahko pomagali tudi tako, kot to počne marsikatera vojaško nevtralna država. A smo z združeno propagando vseh vodilnih politikov in verskih dostojanstvenikov z dvotretjinsko podporo volilcev stopili v zavezništvo, s katerim smo se na Bližnjem Vzhodu zapletli v vojno, iz katere se, kot se zdi, vsem porazom navkljub ne bomo umaknili do sodnega dne. 

V to vojno pa ne mečemo samo svojega denarja, ampak vanjo pošiljamo tudi svoje ljudi. Nabor se začne že na osnovnih šolah in na eni od njih sem zadnjič naletel na precej kvaliteten reklamen kemični svinčnik z napisom www.postanivojak.si. Vojak, ki bo, glede na plače v Slovenski vojski, spodobno zaslužil šele na misijah na tujem, kjer bo uradno širil demokracijo, v resnici pa bo tvegal življenje, vest in moralno integriteto zato, da bo poganjal stroj, ki tistim iz zgornjega procenta prinaša profit na račun množice mrtvih in izseljenih. Vojaški poklic pri nas namreč ni več povezan z obrambo domovine. Tudi če naši vodilni politiki mantro o obrambi domovine ponavljajo vsak dan, se bodo mladci prijavljali k vojakom predvsem zaradi misij v tujini. V svetu tržnih zakonov in konkurenčnih ponudb pa se mi zdi zelo možno, da se bo marsikateri rajši kot Slovenski vojski priključil Tujski legiji ali kateri drugi iz množice ponudb za dobro plačane vojaške avanture, ki so, v to sem prepričan, sposobne ponudit revnim mladim fantom brez perspektive še bolj bleščeče svinčnike. 

Če želimo kdaj spet praznovat dan zmage nad fašizmom in dan miru, moramo nehat verjet tistim, ki nam že predolgo obljubljajo končno zmago, demokracijo in mir. Vse več je dokazov, da se iz bližnjevzhodne vojne ne umaknemo izključno samo zaradi tržne logike, ki vodi vojno industrijo. Čas bi bil, da bi bila glavna, najbolj častna in spodobno plačana naloga Slovenske vojske zgolj njena stalna pripavljenost za obrambo domovine. S sodelovanjem pri rušenjih tujih oblastnikov, mest in vasi pa naj se ukvarjajo tisti, ki jih takega početja ni sram.