PRIDIGA O PREDNOSTIH IN PASTEH OPTIMIZMA

Optimizem je najučinkovitejše propagandno sredstvo. Je vera, da nam bo boljše, ki je pripeljala do mnogih strašnih vojn, v katerih so vse do zadnjega širili optimizem, da bodo zmagali. Optimizem je bila vera v človeško srečo, ki jo bo delavskemu razredu prinesla sovjetska komunistična revolucija, Nemcem Velika Nemčija, Srbom Velika Srbija, Slovencem pa samostojna in etnično čista Slovenija.

Kadar je optimizem vera, da nam bo radikalna sprememba prinesla boljše življenje, pogosto prinese katastrofo, ne pa zmeraj in ne za vse. Jugoslovanski povojni in popobojni optimizem je prinesel veliko dobrega, čeprav je povzročil tudi marsikatero krivico. A pozitivnih primerov politično ustvarjenega množičnega optimizma v meni znani zgodovini ni veliko. Ponavadi se je končalo z velikim razočaranjem množic. 

Kadar je začenjal postajat uspešen, ker ljudi ni silil v enoumje, ampak v premišljene socialne spremembe, pa je bil optimizem pogosto nasilno ustavljen. Ubili so Rozo Luxemburg, Martina Luthra Kinga, Salvdorja Allendeja in še tisoče in tisoče drugih. Včasih pa je optimizmu tudi uspelo, recimo v primeru britanskega premiera Clementa Attleeja, ki je zajahal val vseljudskega optimizma po končani vojni in uzakonil mnogo socialističnih sprememb.

Nasplošno pa je optimizem, ki postane množičen in je osvobojen vsakega dvoma, nevarna past, saj nima časa za dvom. Podžiganje optimističnega enoumja, da neka oseba ali ideja prinaša rešitev in je zato nedostojno o njej dvomit, se splača tako politikom kot medijem, zato ima veliko možnosti, da se nevarno razraste. Človekova potreba po veri v to, da mu bosta nekdo ali nekaj prinesla boljše življenje, je zmeraj znova izrabljana za koristi vladajoče peščice, medtem ko se za zaslepljene vernike konča s katastrofo, ki jim odpre oči, ko je že prepozno.

Vendar optimizem lahko pripelje do srečnega konca povsod tam, kjer je srečen konec možen. In tam, kjer je srečen konec možen, ima v primeru, če se ljudje vdajo pesimizmu, srečen konec manj možnosti, da mu uspe, kot tam, kjer vlada optimizem. Recimo ko se delavci uničene tovarne ne predajo, ampak sami postanejo lastniki, ima optimizem velik pomen. 

Optimizem se izraže tako, da se pri delu trudimo, ker verjamemo, da se dobro opravljeno delo splača. 

Optimizem se izraža tudi tako, da ne nergamo, kadar ni haska, ampak skušamo svojo jezo uporabit učinkovito. 

V ekoloških rečeh je optimizem to, da verjamemo, da tudi s svojim ravnanjem prispevamo k onesnaženosti planeta, in se zato čim manj vozimo z avtom ali dvigalom, da ne trošimo po nemarnem energije. Ekološki pesimizem pa je, če pijemo vodo iz plastenk, tudi ko je tista iz vodovoda boljša.

Odločitev za optimizem ali pesimizem je individualna in je ovisna od odločitve vsakega izmed nas. 

Klasična znanost trdi, da je v svetu znanstveno utemeljen edino pesimizem. Murphyjevi zakoni so zakoni pesimistov. Sporočajo nam, da če gre lahko kaj narobe, bo tako tudi šlo; da vse stvari težijo od slabega k slabšemu; in da je Mati Narava kurba (oziroma prasica, the bitch). Ampak meni kruh večkrat pade na tisto stran, ki ni namazana. In tudi sicer se mi zdi, da imam več sreče kot nesreče. 

Zato nisem prepričan, da imajo Murphyjevi zakoni prav. Da Mati Narava ne sodeluje s sodobno znanostjo, tako kot bi ta v svoji pokroviteljski vzvišenosti hotela, je povsem razumljivo. In zato dopuščam možnost, da se tistim, ki imajo negativen odnos do narave, res dogaja več nesreč kot tistim, ki jo sprejemamo kot mogočno danost, ki uravnava vse živo. In da Murphyjevi zakoni za tiste, ki vanje verjamejo, res veljajo.

Poleg znanstvenikov je pesimizem blizu tudi pesnikom. Poveličevanje nesreče in postavljanje nesrečne ljubezni nad srečno, ker je bolj pesniška, je marsikateremu med njimi prineslo čast in slavo. Ker je pisal o temnih in brezizhodnih plateh življenja na tragičen način, je imel Ivan Cankar več možnosti, da ga narod slavi kot največjega literarnega umetnika, kot Fran Milčinski, ki je videl vesele plati tudi v solzni dolini.

Pesimizem in optimizem sta pri umetnikih stvar poslovne odločitve in osebnega prepričanja. Na čisto vsakdanji medčloveški ravni pa se širita glede na to, ali si rajši o svetu in soljudeh povemo kaj lepega ali pa se ukvarjamo predvsem s tistim, kar nas moti. 

Če se odločimo za optimizem, se moramo hudič kot križa pazit, da ne zapademo v kič. Kič je osladen in prazen in se ga najučinkoviteje obranimo z nenehnim dvomom. Optimist ne sme bit slep za argumente pesimistov. Konec koncev celo v primeru, če argumentom pesimistov ne zna ugovarjat in mu ne ostane drugega, kot da jim pritrdi, optimist lahko ohrani optimizem. Ali tako, da verjame v možnost čudeža, ki ga bo rešil zadnji hip. Ali tako, da verjame v srečo v posmrtnosti, čemur sam sicer težko rečem optimizem. Lahko pa je vesel že zato, ker je del tega sveta in skuša v vsem, kar počne, videt nekaj lepega. Če tega ne vidi, zamenja poklic. Optimist išče upanje, dokler ga ne najde.