PRIDIGA O POHLEPU

Če za osnovo vzamemo Deklaracijo o človekovih pravicah Združenih narodov, ki jo je podpisala velika večina držav sveta, bi morali imet vsi ljudje pogoje za dostojno življenje. Bogastva je dovolj in vse je samo vprašanje preprečevanja pretiranega bogatenja enih na račun drugih. Kako to doseči, pa se zdi skoraj nemogoče. Še posebej potem, ko iz zgodovinskih izkušenj vemo, da tudi če stare izkoriščevalce pobijemo, namesto njih pridejo novi. Če torej ne verjamemo v novo komunistično revolucijo, nam ostane le dvoje. Ali bogataše prepričamo, da se zaradi lastnega boljšega počutja sami odpovejo pretiranemu bogatenju, kar se sliši precej naivno. Ali pa jih sistematično preganjamo s policijo in sodstvom povsod tam, kjer kršijo zakone, kar ni nič bolj verjetno, saj so največji kriminalci ponavadi hkrati tudi ugledni in pošteni državljani,  ki so zaščiteni s pomočjo najboljših odvetnikov ter skrivnih političnih in tudi fizičnih pritiskov.

A „Nič nam ne pomaga, če smo pridni, delavni in ustvarjalni, če nam eni lahko neovirano kradejo. Zato potrebujemo pravično pravosodje.“ To je točka deklaracija Gibanja za otroke in družine Aleša Primca, ki dokazuje, da se o tem strinjamo tudi tisti, ki se sicer ne strinjamo glede ničesar, zato te midli ne zavrnimo kar povprek. Res je sicer, kot je to lepo povedala Zdenka Cerar, da vsaka svinjarija še ni kaznivo dejanje. A ogromno največjih svinjarij, ki so nas pahnile v sedanjo civilizacijsko agonijo, je kaznivih in bi jih bilo mogoče sodno preganjat, če bi imeli za takšno početje več politične in denarne moči kot kriminalci.

Besede zvenijo trdo in smrdijo po ekstremizmu in sovražnem govoru, a človek se težko znebi občutka, da svet vodijo velike kriminalne združbe, ki bogatijo na račun vojn ter ilegalne trgovine z drogami in ljudmi. Združbe, ki so kupovale znanstvenike, da so s prirejanjem podatkov dolga leta služili tobačni industriji, še zmeraj pa z zanikanjem okoljske nevarnosti služijo trgovcem s trdimi gorivi. Podkupljeni znanstveniki in zdravniki pomagajo tudi pri prodaji nepotrebnih ali škodljivih zdravil ter pri onemogočanju dostopa ljudi do cenejših zdravil.

Že če bi se bili zmožni uspešno spopast s tistimi svinjarijami, ki so kaznive, bi bil to velik korak proti pravičnejši družbi, saj je večina slabega, kar se godi na svetu, posledica kriminalnega početja, ko zaradi svojega interesa velike korporacijo oziroma ljudje, ki od njih služijo, organizirajo napade na cenejše ali celo brezplačne naravne dobrine, ki bi človeštvu prinašale korist. Ker je logika kapitalizma, da tisto, kar ne prinaša nekomu dobička, nima smisla, to pelje svet v popolno norost in zanikanje tako človeškega razuma kot naravnih zakonitosti sveta oziroma, vkolikor Bog obstaja, tudi zanikanje popolnosti njegovega stvarstva.

Ljudi, ki otrokom z lažnimi reklamnimi zgodbami prodajajo nezdravo hrano, bi zdrava družba kaznovala in onemogočila. Mi pa smo vse to goljufanje v imenu osebnega bogatenja sprejeli kot če že ne vrednoto, pa vsaj kot nekaj normalnega. Pa je kriminal že spodbujanje otrok, da bi zaželeli nekaj nezdravega, kaj šele uničenje Iraka v želji, da bi prišli do več nafte ali vsaj več vojne, ali Afganistana, da bi spet stekla trgovina z opijati. Obe vojni sta se končali z debaklom za našo stran, a bomo vanju zaradi interesov trgovcev z vojno industrijo še naprej metali denar in mladino, ki ji ne znamo zagotovit bolj konstruktivne službe doma.

Svet prevzemajo velike korporacije, ki so doslej kupovale odvetnike, medije in politike, da so lahko kršile zakonodajo, zdaj pa s pomočjo transoceanskih trgovinskih sporazumov skušajo to svoje početje legalizirat. Ker imajo v svojih rokah odvetnike, večino politikov in medije, se zdi, da jim lahko celo uspe spravit v veljavo zakon, po katerem bodo korporacije lahko tožile državo, če zaradi njenih zakonov ne bodo dosegle predvidenih dobičkov. Čaščenje dobička in nenehne rasti daje obučtek, da je svet neskončen in da je omejitev le nebo. A tudi to nebo je omejeno, vsem skupno, eno samo in zmeraj bolj zasvinjano; vojne, svetovna revščina in okoljske spremembe, ki so vse posledice pretiranega hlastanja za dobičkom in ekonomsko rastjo, pa povzročajo zmeraj večje množice beguncev. Da velja dobiček za nekaj izključno pozitivnega, mora vladat v družbi slepota, ki ji onemogoča, da bi se zavedala, da dobiček na eni strani skoraj vedno pomeni izgubo na drugi strani, ki je prav tako naša.

Kako je torej mogoče, ljudje mislijo, da so upravičeni do enormnega bogastva ob tem, da je na svetu toliko zaradi revščine življensko ogroženih ljudi? Kje najdejo sami zase notranje opravičilo za to, da skrivajo pred svojimi sodržavljani denar v davčnih oazah ali si prizadevajo za čim nižjo obdavčitev, čeprav to pomeni slabše šole, zdravstvo, javni transport? Priročen izgovor je, da so razočarani nad državo, za kar imajo v Sloveniji brez dvoma veliko razlogov. A občutek imam, da je to izgovor manjših davčnih utajevalcev. Tisti veliki, med katerimi je tudi več ponosnih domoljubov in zavednih slovenskih državljanov, so prepričani, da sta privatno šolstvo in zdravstvo ne samo boljša od javnega, ampak tudi bolj pravična, saj si tisti, ki več plačajo, zaslužijo boljše šole in zdravnike, javnega prevoza pa itak ne potrebujejo. S temi argumenti se za čim nižje davke borijo tudi po vseh možnih legalnih poteh, ki jih nimajo malo, in so prepričani, da je neenakost nekaj normalnega. Ljudje smo biološko gledano pač zveri in je nenehna borba naše naravno stanje. A tudi zveri potrebujejo druge zveri, da se skupaj veselijo življenja.

Zakaj so torej tisti, ki imajo že zelo veliko bogastva, nesolidarni z drugimi sodržavljani? Zakaj ne razumejo, da bo tudi njim lepše, če bo v njihovi državi manj revnih, nesrečnih in nezadovoljnih? Kako lahko sami pri sebi upravičijo svoje nesorazmerno bogastvo? To je mogoče zato, ker je naša civilizacija kot najvišjo vrednoto postavila osebni uspeh, sinonim za ta uspeh pa je postala zmaga na športni tekmi. Zato je postalo osnovno propagandno sredstvo brezsrčnega kapitalizma poveličevanje vrhunskega spektakelskega športa, ki uspešno širi brezkompromisni tekmovalni duh med prebivalstvo planeta. Ker smo mnogi vsaj nekoliko odvisni od športnih špektaklov, je to spoznanje tudi nekoliko boleče. A prav vrhunski šport je s svojo preprostostjo in nepredvidljivostjo zasenčil umetnost in nam postavil za ultimativni cilj zmago. Zato namesto da bi se veselili življenja, nenehno tekmujemo.

Velja prepričanje, da zaradi tekmovalnosti dosegamo boljše rezultate. A je tudi v športu veliko bolj kot tekmovalnost pomembno kolektivno delo. Brez kolektivnega duha ni dobre nogometne ekipe in tudi naši smučarski skakalci so tako dobri prav zaradi kolektivnega duha v reprezentanci. A zmage in porazi, ki so vrhunec vsake tekme, v evforični javnosti zmeraj znova zasenčijo pomen kolktvnega duha in prevlada vtis, da gre v prvi vrsti za neusmiljeno borbo vseh proti vsem. Zato šport daje občutek, da so zmage in porazi bistvo sveta in našega bivanja na njem. In ta potreba po nenehnih zmagovanjih je glavno notranje opravičilo vseh, ki imajo že vse, a bi imeli še več.

In to prepričanje, da je življenje medsebojna tekma, v kateri je treba nenehno zmagovat, je uspešno prodrlo tudi v slovenske šole. Če jih pogledamo skozi zadnjih sto let, so tisto, kar fizično zavzema znotraj slovenskih šol zmeraj več prostora, telovadnice. V Sloveniji je nekaj podružničnih osnovnih šol, ob katerih stojijo telovadnice, ki so večje od šol. Pri čemer pred sto leti šole telovadnic še sploh imele niso. Če so imele dodaten prostor, so ga imele za kulturne in nabožbne vsebine.

Prepričan sem, da moramo svojo družbo, če jo hočemo napravit bolj solidarno, za začetek naredit manj tekmovalno in bolj kulturno. V ta namen bi morale šole vsaj toliko sredstev, kot jih namenjajo za koše in gole, namenit za reflektorje in gledališke kostume, klavirje in filmske kamere. Če družba prihodnosti ne bo barbarstvo, bo to družba kulture in bi bile kreativne kulturne vsebine v šolah celo dobra naložba v industrije prihodnosti. Če bo družba prihodnosti barbarstvo, pa bo kultura kot zmeraj tisto zadnje zatočišče pred njim. Tudi zato bi bilo treba naše otroke poleg košarke in nogometa naučit tudi kakšnega inštrumenta in javnega nastopanja ter skupinskega dela, solidarnosti in spoštovanja drugačnosti. Zdi se sicer, da smo se od tega že zelo oddaljili, a mogoče pa enkrat vendarle pridemo k pameti.