PRIDIGA O DELOVNIH MESTIH

Začel bi kar s suženjstvom.  Večkrat se sliši o potrošništvu kot prostovoljnem suženjstvu.

„Največji sovražnik svobode je zadovoljen suženj“, pa piše na ljubljanskem grafitu.

Ko govorimo o suženjstvu, se vprašamo, kaj je svoboda. „Svoboda je samo druga beseda za to, da nam ni ostalo nič, kar bi lahko izgubili,“ poje Janis Joplin v Me and My Bobby McGee. Z lastnino, za katero se bojimo, brez dvoma nismo svobodni. A če smo do svobode malo manj zahtevni kot Janis, bi lahko rekli, da smo svobodni, kadar smo lahko to, kar smo, in lahko temu primerno živimo, ne da bi ogrožali svobodo drugih. To, kar smo, pa je stvar vsakega posebej in se svobodnega lahko počuti tudi zadovoljen suženj, ne glede na to, kaj si mi o njegovi svobodi mislimo.

Večja nevarnost za svobodo se vendarle zdijo nezadovoljni sužnji. Ker nimajo svoje svobode, sovražijo tujo. Ker so brez dela ali preslabo plačani, da bi si ustvarili družino, tako brezupno hrepenijo po svobodi, da so zanjo pripravljeni storit marsikaj. Ljudje, ki so potisnjeni na rob, odrinjeni od dela in družbe, so zaradi svojega sovraštva do sveta pripravljeni naredit  marsikaj. Nekateri so se pripravljeni celo razstrelit. Teh na srečo pri nas ni, je pa zato toliko več tistih, ki delajo hiter ali počasen, bolj ali manj glasen samomor. Zato je treba odpravljat revščino in odrinjenost od družbe, ljudem pa dajat možnost za spodobno preživetje.

Zaradi vse večje avtomatizacije je vse manj nekreativnih delovnih mest. Delovnih mest, ki jim eni rečejo suženjska, a mnogi ljudje jih potrebujejo zaradi lastne samopodobe. Spomnim se, kako so se delavke Laboda vozile tudi petnajst kilometrov daleč v tovarno še potem, ko več niso dobivale plač in so že vedele, da je s proizvodnjo konec. Hodile so v službo, da so se družile in nekaj počele, ne pa obtičale doma in se spremenile v gospodinje.

Vse manj je delovnih mest in vse več profita se steka naravnost k lastnikom. Zato so višji davki za finančno uspešne in univerzali temeljni dohodek na kratki rok verjetno edina rešitev, da se odpravi revščino in se hkrati da ljudem več možnosti, da se pri izbiri dela lahko odločijo po svoji vesti in skladno s svojo samopodobo.

Mislim, da je UTD v tako socialno uničenem in hkrati od denarja odvinem svetu, kot je naš, nujen. Ni več vaških skupnosti, ki bi poskrbele za svoje reveže. Namesto njih imamo zdaj državo. Ljudje bodo še zmeraj radi delali, da bodo več zaslužili, pa tudi zato, ker radi delajo. Mnogi Slovenci bodo v primeru, da jim ne bo več treba delat za osnovno preživetje, potrebovali kar nekaj zemlje, da jo bodo okopavali. Pazit bo tudi treba, da ne bi športniki in umetniki s svojimi obsesijami uničevali narave. 

Država seveda pravi, da denarja ni. A denarja ni tako malo, kot izgleda, le metat ga ne smemo v neučinkovite ali celo škodljive jame. A za začetek bi bilo dovolj že to, da bi se začeli kot država obnašat bolj odgovorno in suvereno.

Kako zelo je profesionalno opravljeno delo lahko škodljivo, smo v najhujši obliki videli ob našem najprej diplomatskem, nato pa še dejanskem sodelovanju v vojni v Iraku. Kot enakopraven partner smo sodelovali v vojaškem projektu, ki je povzročil nastanek Islamske države. Zato bi bil počasi že čas, da bi katera od enakopravnih članic, na primer naša, opozorila Nato, da so vmešavanja v tuje države postala kontraproduktivna, saj povzročajo vse hujše sovraštvo do nas, Zahodnjakov, in vse več nezadovoljnih mladih potiskajo v naročje Islamske države. Poleg tega je zaradi vojne, ki smo jo sprožili, k nam pribežala množica beguncev, ki smo jo sicer ustavili na varni razdalji, a bi bilo pametno in pravično, da bi se Nato začel ukvarjat z reševanjem posledic svojih posegov in bi sredstva, načrtovana za nove vojaške posege, rajši namenili za pomoč ljudem, ki jih je vojna pregnala z domov. Ker živimo v svetu propagande, bi bil s tem ta denar najbolj učinkovito možno porabljen za boj proti Islamski državi.

Ko bi v Sloveniji odprli nove službe za pomoč vojnim beguncem, bi s tem ubili dve muhi na en mah. Zaposlili bi mlade in očistili svojo državo slabega slovesa, ki so nam ga prinesli posnetki naših policistov v popolni bojni opremi pred izmučenimi žrtvami tudi naših vojn, ki prosijo za pomoč.

Natu je treba tudi predlagat, da se začasno umakne z Bližnjega vzhoda in prepusti reševanje tamkajšnje krize in uničenje Islamske države državam, ki jih to bolj zadeva in bodo to laže opravile brez Zahoda kot z njim.

Priznam, da ne vem, kaj z našimi vojaki, vkolikor ti niso usposobljeni tudi za humanitarno dejavnost. A najboljša vojska je tista, ki je v stalni pripravljenosti, in mogoče bi bilo to čisto dovolj za naše poklicne vojakinje in vojake. Sredstva za oborožitev pa tokrat ne bodo neznanega dne na neznan način na neznanem kraju izginila, ampak bodo namenjena za plače strokovnjakov in vsega ostalega osebja, ki se bo ukvarjalo z begunci, ki jih bomo kot država sprejeli.

A ne glede na to, kako se bomo o tem uspeli dogovorit na Natu, predlagam, da za začetek sprejmemo pet tisoč beguncev in potem vidimo, kako naprej. Mislim, da glede na našo dvomilijonskost, to ni veliko. Švedska, Avstrija in Nemčija so jih proporcionalno gledano sprejele bistveno več. Pet tisoč bi jih morali sprejet že zato, da se ločimo od Višegrajske skupine tudi po čem dobrem.

Kdor pravi, da ni denarja, naj se vpraša, koliko smo ga zmetali za to, da je do teh beguncev sploh prišlo, in koliko ga še nameravamo za sodelovanje v tej neskončni vojni, v kateri ves čas, ko mi izgubljamo, zmagujejo trgovci z orožjem in vojaško logistiko. Ali pa se vprašajmo, koliko denarja je v naši mladi državi brez sledi izginilo samo za orožje, in to preko državnih ministrstev. Pet tisoč beguncev za začetek bi se spodobilo, da končno pokažemo nekaj  ljubezni iz I feel Slovenija. Ali pa vsaj zato, da nas bo pozneje manj sram.