Predpraznična verska pojasnila

Zaničniško versko skupnost sem ustanovil iz predpostavke, da je edino, kar Slovenke in Slovence določa kot Slovenke in Slovence, njihov jezik. Brez tega med Prekmurjem in Primorsko sicer zelo različnega jezika, ki pa ga vsi prepoznamo kot slovenskega, te države ne bi bilo. A zdi se, da se je ob naši zadnji in dokončni osamosvojitvi na ta jezik nekoliko pozabilo in da, razen vojaško in monetarno, ta osamosojitev pravzaprav ni bila tako zelo premišljeno zastavljena. Najbolj tragična posledica prevratne naglice so seveda vsa tista podjetja, ki so bila nekoč naš narodni ponos, danes pa so le še grenak spomin. A prav tako zaskrbljujoče je tudi to, da se je tista produkcija, ki širi in popularizira slovenski jezik, znašla v samostojni slovenski državi v težjih pogojih, kot jih je imela v času Jugoslavije. Če je namen samostojne Slovenije tudi ta, da se ohrani in razvija slovenski jezik, potem se mora nehat obdavčevat izdelke, katerih namen je širitev in popularizacija tega jezika. V nasprotnem primeru je bolje, da se tega jezika čimprej znebimo, saj za tako majhno tržišče, kot je slovensko, očitno predstavlja  prevelik strošek in bi bil najbolj smiselen čimprejšnji prehod na angleščino kot enakopraven uradni jezik.

Zavzemam se za ničto stopnjo davka na vse izdelke, ki širijo slovenščino, se pravi tudi na filme in gledališke ali literarne nastope. Absurdno je, da je pri tako slabotni filmski produkciji slovenski filmski scenarij obdavčen z najvišjim DDV. Prav tako je absurdno, da moram šolam, ki niso davčne zavezanke, za svoj literarni nastop ob zaključku bralne značke zaračunavat DDV.

Ker je ničta stopnja davka na knjigo menda zapisana v koalicijski pogodbi te vlade, se mi zdi primerno z radikalnejšimi akcijami zaničniške verske skupnosti nekaj časa počakat in dat vladi priložnost, da doseže vsaj del tistega, za kar se zavzemam. Pri osemnajstih zamujenih letih dve leti nista tako veliko. Tako se bomo zaenkrat posvečali samo priprošnjam, molitvam in mogoče kakšni ponižni procesiji. Vkolikor tej vladi ničta stopnja na knjige ne bo uspela, pa se bo verjetno najbolj smotrno zavzemat za referendum, na katerem se bo pokazalo, koliko je državljankam in državljanom Slovenije do prihodnosti tega jezika.

Mnogi mislijo, da sem ustanovil versko skupnost zato, da bi se izognil plačilu davkov. Naj povem, da nimam nič proti davkom na naše prihodke in premoženje. Če hočemo, da je naša država socialna, moramo stisnit zobe in denarnice in plačevat davke. Pri zaničniški verski skupnosti gre izključno za problem DDV na izdelke, ki širijo slovenščino, kar nima nobene zveze z davki od zaslužka tistih, ki se s temi izdelki preživljamo. Me pa seveda zelo zanima, ali so v naši državi verske skupnosti res v davčno bolj ugodnem položaju kot umetniška produkcija in bom to čimprej preveril. Prav tako me včasih zamika, da bi svoje nastope tržil tako, da bi daroval predstavo in pobiral prostovoljne prispevke. A se bom najprej seznanil z dejanskim stanjem na tem področju in s pravnimi vidiki takega početja.

Za konec tegale predprazničnega pojasnjevanja ozadij in ospredij mojega verskega obrata naj rečem samo še to, da bom v primeru spreminjanja slovenske ustave zelo vesel, če bo vanjo prišla omemba slovenskega jezika kot temelja slovenske države.

ARR, 24. 6. 2009