PRIDIGA O UPORU IN OKUPATORJIH

Star simbol borca proti okupatorju je Sveti Jurij, ki s svojo sulico prebode zmaja, ki je okupiral naš svet. Še pred njim zimo kot sovražnika življenja, ki je s svojim mrazom okupirala naš svet, preganjajo kurenti. A je sovražnik zvit in se lahko v okupatorja spremenijo tako Sveti Jurij, kadar nam s svojimi puritanskimi predsodki povsem zagreni pomlad, kot tudi kurenti, če si prilastijo vse zasluge za zmago nad zimo in mislijo, da lahko svoje predpomladno divjanje raztegnejo vse do jeseni. Ker imamo v naših krajih še živ spomin na revolucije, ki se končajo z okupacijami, smo pri odgovoru na vprašanje, kdo je okupator in kdo rešitelj, previdni. A dejstvo je, da se čutimo okupirane in da se težko znebimo občutka, da so si nesposobneži prilastili našo državo, finančni trgi pa cel svet. 

Proti finančnim trgom se lahko borimo tako, da čim več menjav dobrin opravimo brez denarja in brez želje po zaslužku. Da dajemo tistim, ki nimajo, tisto, kar imamo preveč, si medsebojno pomagamo in tega ne merimo z denarjem, ampak z ljubeznijo.

Na ta način seveda državo prikrajšamo za nekaj davkov, a zato s tem utrjujemo družbo in je takšna izmenjava dobrin neprimerljiva z izogibanjem davkov v davčnih oazah. Pomaga nam, da si vrnemo medčloveške odnose, ki nam jih je ugrabil denar, in ga je zato treba, kjer je mogoče, nagnat iz našega življenja.

Pri uporu poti ugrabljeni državi je stvar bolj komplicirana. Država je namreč ugrabljena na vseh koncih in krajih, kjer so pomembne funkcije prevzeli nesposobneži in sebičneži. 

Kot vemo, so se državljani na plebiscitu odločili za odcepitev od Jugoslavije, za kapitalizem pa so se brez glasovanja odločili njihovi izvoljeni politiki in vsi, ki so se s tranzicijo okoristili. Sebičnost, ki je v prejšnji državi vsaj uradno veljala za greh, je čez noč postala vrlina, ki naj bi prispevala k razvoju. A če je sebičnost v privatnem sektorju lahko dejansko produktivna, ko s svojo divjo tekmovalnostjo prinaša zmeraj boljše rezultate, je v javnem sektorju smrtonosna, saj za državne službe ne izbira najboljših, ampak tiste, ki ustrezajo sebičnim interesom, ki so združeni v strankarski politiki. Tako nam naše vladajoče politične stranke, ki se obnašajo, kot da predstavljajo najširšo javnost, s svojimi sebičnimi interesi okupirajo prostor, ki bi moral bit namenjen najboljšim strokovnjakom. A ti niso pripuščeni zraven, saj bi ogrozili sedanje, katastrofalno stanje, od katerega pa imajo tisti na vrhu še zmeraj koristi. 

Zato se zmeraj bolj otežuje vračanje mladih strokovnjakov iz tujine v domovino. Da se ohranja domače vrtičke za sebične, v strankarsko politiko združene interese, se spodbuja izvoz najboljših in najnevarnejših za spremembe doma. Tako lahko s ponosom hodimo gledat tuje filme slovenskih režiserjev in spremljamo uspehe naših znanstvenikov po svetu, s čimer še ne bi bilo čisto nič narobe, če se ne bi po drugi strani Slovenci na vseh področjih branili k nam priseljenih strokovnjakov. Celo če prinašajo nekaj novega, so kot gostje pri nas več kot dobrodošli, ko bi se tu udomačili, pa postanejo moteča konkurenca domačinom. 

Tako smo v situaciji, ko se sposobne domače izriva v tujino, v Sloveniji pa se priseljenim strokovnjakom ne omogoči, da bi s svojim znanjem čim bolj koristili naši družbi in državi. Tak narodnoobramben odnos do priseljencev ni nekaj, kar bi bilo tipično za samostojno kapitalistično Slovenijo. Vladal je že v naši prvi, socialistični republiki, kjer František Čap in Andres Valdes nikoli nista postala profesorja na javnih zavodih, zdaj pa sta na podoben način od javnega denarja odrivana Nataša in Ravil Sultanov.

Ob osamosvojitvi se ni nič temeljnega spremenilo, le drugi so se začeli obnašat enako kot prejšnji uzurpatorji oblasti. Sovražnika smo videli v pozneje izbrisanih priseljencih iz ostale Jugoslovije, ne pa v lastni ljudem neprijazni birokraciji, ki se je v celoti ohranila. Inštitucije so se preimenovale, ostalo je isto. 

Kulturna skupnost je postala Ministrstvo za kulturo, politika pa se ni spremenila, ampak se je le sproti prilagajala situaciji, čeprav smo socializem zamenjali s kapitalizmom in smo samozaposleni v kulturi čez noč postali kapitalisti in privatniki, od katerih večina živi na robu revščine. 

Kako se upret birokraciji, ki ubija našo družbo, državo pa nam spreminja v banana republiko, in ali ima to sploh smisel?  

Če pomislimo, da bo pitna voda v kratkem postala pomembno in vse bolj redko bogastvo, je jasno, da živimo na enem redkih prijaznih koncev planeta. Iz istega razloga se zdijo zelo logični tudi apetiti tujih bogatašev po prijaznem, z vodnimi viri bogatem ozemlju, na katerem leži naša država. Če vidimo, kakšno moč imajo lobiji v ZDA, kjer je večina politikov na plačilnih listah izraelskih, saudskih, naftnih, orožarskih in vseh ostalih lobijev, je jasno, da je zaradi svoje strateške in naravne pomembnosti tudi Slovenija prestreljena z denarjem, zaradi katerega mnogi naši politiki delajo za tuje interese. 

Temu se lahko upremo z dobro organizirano civilno družbo, ki bo združevala različne politične ideologije. Ko gre za osvobajanje Slovenije iz krempljev plenilcev, se ne smemo ozirat na ideološke razlike med različnimi skupinami, ki jih druži ista želja, da bi živeli v pravični, socialni in humanističnim načelom zavezani državi in družbi. Problem shodov v podporo beguncev je, da si jih hočejo prisvajat posamezne politične skupine. In to je tudi problem vsega našega upora proti silam, ki so okupirale našo državo, ko se zaradi nepomembnih razlik in predsodkov delimo na skupine, ki se izčrpavajo ena proti drugi. 

Namen upora ni uničenje nasprotnika, ampak vztrajanje pri svojem in nasprotovanje silam, ki nam hočejo to preprečit. Bistvo upora proti okupatorju je, da si vzamemo tisto, kar potrebujemo, in to omogočamo tudi drugim. Zame, ki so me v prvem razredu hoteli prisilit, da bi pisal z desno roko, je simbol upora proti neupravičenim zatiralcem mojega življenja moje takratno vztrajanje pri pisanju z roko, ki je bila temu očitno namenjena ne glede na neke čudne vladajoče ideje o tem, kako je treba vse čim bolj poenotit in uredit. Pri čemer prav ta napačen in umetno osnovan red ustvarja popoln nered, v senci katerega nam vladajo brezvestni in navidez brezosebni plenilci, ki svetu ne dovolijo, da bi se razvijal v vsej svoji čudežni raznolikosti že tu, na Zemlji, ampak nam (in tudi sebi) zadovoljstvo nenehno obljubljajo v nekih namišljenih finančnih sanjah. Upor proti okupatorjem je vztrajanje pri svojem načinu življenja in pri pravici do svojega načina življenja tistih, ki se za njega ne morejo borit sami.