PRIDIGA O DRŽAVI IN SPOŠTOVANJU

Zen mojster je stopil v tempelj in pljunil na Budov kip. „Pljunil si na Budo!“ so se zgrozili ljudje. „A je Buda vse?“ je vprašal mojster. „Ja, Buda je vse,“ so pritrdili ljudje. „Potem je pa vseeno, kam pljunem,“ je rekel mojster in šel naprej.

Če imamo simbole, smo v nevarnosti, da začnemo častit simbole, namesto tistega, kar predstavljajo. In zmeraj znova ti simboli postanejo predmet spora, ki zasenči bistvo. Zato zaničniška verska skupnost nima simbolov in je ta znak, na katerem piše „za nič“ le dizajnerski okras in odsvetujem, da bi se ga častilo.

Pričakujemo seveda, da se ga spoštuje. A spoštovanje si mora ta znak zaslužit, za kar se je trudil tako oblikovalec kot se trudimo mi z odmaševanji. A spoštovanje nima zveze s čaščenjem. Čaščenje je slepa zaljubljenost, ki shaja tudi brez spoštovanja. 

Ali je Prešeren spoštoval Julijo, ko je v Sonetnem vencu napisal, da je prevzetna? Bil je z njo obseden in ji hkrati očital, da ni takšna, kakršna naj bi bila. S Sonetnim vencem jo je hotel spremenit. Kar je najhujša težava zaljubljenosti, ko nekoga hočemo, a ne takšnega, kot je. Kar je podobno odnosu bojevitih domoljubov do domovine. Domovino ljubijo, vendar hočejo, da se za njihovo ljubezen spremeni. Taki ljubezni manjka spoštovanje do Julije ali  domovine takšne, kakršna je.

Če Prešerna spoštujemo, ga moramo vzet takšnega, kot je bil, in videt v njegovem odnosu do Julije željo, da se Julija zaradi njegove ljubezni spremeni, in to korenito. Neha naj govorit nemško, saj je vendar Slovenka, in naj končno začne z naklonjenostjo gledat na slovensko literaturo in še posebej na njega, najboljšega med slovenskimi pesniki, ki je spletel s Sonetnim vencem svoji ljubezni do nje večni spomenik, kar naj bi bil dokaz, da jo res ljubi. 

Ni Prešeren kriv, da je postal osrednji junak našega naroda, in to kot pesnik ljubezni, zaradi česar je njegov pristop k ljubezni postal nekakšen model, ki je v mnogih Slovencih vkalupil način ljubljenja, tudi domovine. Ker sem nor nate, se  spremeni in bodi takšna, kot je treba. A ljubezen brez spoštovanja tistega, kar ljubiš, takšnega, kot je, se ne more končat drugače kot z nesrečo. 

Spoštovanje je nekaj zelo drugega od strahospoštovanja, ko se ponižno prepustimo milosti ali nemilosti tistega, kar smo prisiljeni spoštovat. Če nekoga spoštuješ, se ga ne bi smel bat. 

Če ljudi delimo na tiste, ki si hočejo čim več vzet, in tiste, ki živijo in pustijo živet tudi drugim, je razlika med njimi v spoštovanju šibkejših. Šele družba, ki spoštuje vse svoje prebivalce, je zdrava in pravična družba. Vsak človek je za nekaj dober in samo s spoštovanjem do vseh gremo lahko naprej proti točki nič, h kateri s svojo vero težimo.

Zen mojster je stopil v mesarijo in slišal, kako je kupec rekel mesarju: „Daj mi najboljši kos.“ „Pri meni so vsi kosi najboljši,“ je odgovoril mesar in v tistem trenutku zen mojster je doživel razsvetljenje. 

Vsi kosi so namreč najboljši. Vsi so vredni spoštovanja. A si morajo močnejši in uspešnejši spoštovanje šibkejših zaslužit, medtem ko si ga šibkejši od močnejših zaslužijo že zato, ker so šibkejši. Spoštovanje je lahko tudi usmiljenje. In tako kot ljubezni, tudi usmiljenja ne bi smelo bit brez spoštovanja.

Spoštovanje se začne doma. Starši morajo svoje otroke vzgajat, vendar morajo tudi spoštovat njihove zmožnosti in želje. Za vprašanje spoštovanja gre, ko se hoče štiriletnik igrat z lutko, oče pa hoče, da bi se igral z žogo. Ali obratno, da ne priviligiramo lutkarjev pred fuzbalerji. Spoštovanje, ki ni strahospoštovanje, si morajo starši pridobit. Enako učitelji. Žal za to pogosto ni časa, znanja in volje. A spoštovanje v šoli bi se moralo začet s tem, da bi imeli otroci priložnost izrazit svoje želje in pokazat svoje nadarjenosti. Ne zato, da bi šole proizvajale genije, ampak da bi ljudje našli svoje poklice. Saj za to v šolah gre. Poklici pa so vse bolj raznoliki. In vse več je umetniških, saj tudi najhujši sovražniki umetnosti in umetnikov potrebujejo propagandiste. Zato morajo šole namenit več časa umetnosti in kreativnosti, pa tudi humanitarnosti in učenju ljubezni do soljudi in narave.

In tudi do domovine. A če želimo domvino res ljubit, jo moramo vzet takšno, kakršna je, in jo v ta namen čim bolj poznat in spoštovat v njenih posebnostih, ki so včasih drugačne od naših pričakovanj. A nihče nas ne bi smel silit, da domovino ljubimo, ker se ljubezni ne da vsilit. 

Drugače kot z domovino je z državo. Tudi države nam ni treba ljubit, smo jo pa dolžni spoštovat, kar diši po z ustavo in zakoni vsiljenem strahospoštovanju. A država je resna zadeva, ki spoštovanje potrebuje in zapoveduje. Mi kot državljani lahko svojo državo preziramo, vendar moramo bit pri tem previdni, saj je to lahko kaznivo. Hkrati pa ni prijetno živet v državi, ki je ne maraš in ne spoštuješ. A kako naj spoštujemo nekaj, kar se bolj dela, da je, kot pa da bi res bilo? Pri naši želji in potrebi, da bi svojo državo spoštovali, nas bega dejstvo, da naša država ne spoštuje sama sebe, ampak obstaja na način podrejanja mednarodnim sporazumom in nenehnega boja za oblast med različnimi strankami in pripadajočimi lobiji. 

Kako naj spoštujemo državo, katere predsednik nas prepričuje, da je treba povečat sredstva za oborožitev, in po vseh milijonih, ki so poniknili v naši državni trgovini z orožjem in v vojaških dejavnostih, ki so povzročile nastanek in razrast islamskega terorizma, ne pove, da se bo pri uporabi teh sredstev karkoli spremenilo? Hkrati pa ne najdemo denarja za pomoč beguncem iz vojne, ki je nastala tudi z našim denarjem. 

Kako naj spoštujemo državo, ko predsednik njene vlade govori, da „dejansko je nujno iti v to, da se bo starostna doba še nekoliko podaljšala,“ namreč za upokojevanje? Ob tem pa mladi nimajo služb. Starostna doba se seveda zvišuje samo zato, ker državi zmanjkuje za pokojnine. A taka politika ne pelje nikamor. Oziroma pelje naprej v vse hujšo socialno katastrofo. To je kuhanje žabe, ko žaba ne dojame, da bo skuhana, dokler ni prepozno. Državo, ki se pred socialno katastrofo rešuje na tako kratkoviden način, je težko spoštovat. 

A težko je bit državljan države, ki je ne spoštuješ. S svojo državo bi se človek rad pohvalil, ne pa se je sramoval. Ali se ji celo odrekel. Zaradi potrebe po tem, da smo na svojo državo ponosni - saj smo s tem ponosni tudi nase, ponos pa je najvišja stopnja samospoštovanja - nam ne ostane drugega, kot da se vsak po svojih močeh trudimo, da bi jo lahko spoštovali. Da bi torej nehala dvigat starost zaposlenih in bi namesto tega pospešeno skrbela za zaposlitev mladih. Da bi imela učinkovito razvojno politiko, v katero bi znala vključit tudi ljudi, ki jim je bila tudi s pomočjo naše države uničena njihova država. In predvsem, da bi sploh bila država nas, ki smo njeni prebivalci, ne pa izpostava interesov globalnih korporacij.