KONČAN JE POST, ZDEJ PA DOST!

Tu smo se zbrali, da razglasimo Kud za zaničniško svetišče, namenjeno kultivaciji občestva, pospeševanju uporabe jezika ter strpnosti in solidarnosti. V ta namen bo naša verska doktrina razširjena.  Še zmeraj bomo verjeli, da je v Sloveniji možen ničodstoten davek na vse proizvode, ki širijo temelj slovenske države, slovenski jezik. Po novem pa bomo verjeli tudi v to, da sta na Zemlji možna tako ničodstotno onesnaževanje okolja kot tudi ničodstotna revščina. 

Nekaterim še vedno ni povsem jasno, zakaj vero sploh potrebujemo, in se imajo rajši za simpatizerje kot pa za vernike naše verske skupnosti. Zaničnice in zaničniki, mi vero potrebujemo zato, da ohranimo upanje, da je za svet še zmeraj upanje.

Versko skupnost potrebujemo zato, da se na osnovi enake vere družimo in s tem preprečujejo, da bi nas zajelo malodušje.

Zakaj potrebujemo zaničniško svetišče? Zato, ker smo socialna bitja, ki se želijo družiti tudi v živo, in so v ta namem že verske skupnosti, ki so starejše in izkušenejše od nas, ugotovile, da pri prakticiranju vere brez svetišča gre. Doslej smo svoje obrede razvijali občasno, zdaj smo prišli do spoznanja, da brez kontinuitete ne gre. Zato bodo odslej poleg občasnih izrednih, posebej slovesnih odmaševanj, redna nedeljska srečevanja s petjem in odmaševanjem pred Zaničniškim svetiščem KUD France Prešeren in v njem. Časi so taki, da se je treba srečevat, če hočemo ohranit vero, ki je vse bolj omajana, saj se vse bolj širi prepričanje, da svet neustavljivo drvi v katastrofo. Mi pa kljub temu še zmeraj verjamemo, da je možen ničodstoten davek na vse proizvode, ki širijo temelj slovenske države, slovenski jezik - samo večina mora dojet, da je od kvalitete jezika odvisna kvaliteta države, katere pa, kot se zdi, večina itak noče, a mi kljub še zmeraj vemo in verjamemo, da je možno imet ne samo neobdavčene knjige, ampak bi po našem globokem prepričanju slovenske knjige lahko v knjigarnah stale enako kot knjige v tistih uradnih jezikih EU, ki imajo štvilčnejše uporabnike in so zaradi zakonitosti trga zdaj bistveno cenejše od slovenskih. Ker smo šli v državo tudi zato, da ohranimo svoj jezik, bi človek pričakoval, da je to nekaj samoumevnega, a je žal potisnjeno na področje slepega verovanja, ki je tisto res zadnje upanje za vsakega izmed. Enako kot v to, da je naš jezik temelj naše države in družbe, navidez katastrofalnemu stanju sveta navkljub verjamemo, da sta na njem možna tako ničodstotna revščina kot onesnaževanje. Vse troje verjamemo slepo in predano. 

Zakaj smo za zaniščniško svetišče izbrali prav zgradbo KUD France Prešeren?

Naša zgodovinska sveta tla so sicer v Cukrarni, kjer sta umrla dva od naših največjih mučencev, med katere uvrščamo tiste, ki so verjeli, da bodo od pisanja v slovenščini živeli, pa jim ni uspelo. Zgodovina Cukrarne pa ustreza tudi našima novima doktrinama. Tam se je začela ljubljanska industrijska revolucija in z njo povezano onesnaževanje okolja, pozneje pa so tam prebivali reveži. Mesto Ljubljana se sicer trudi, da bi nam ustreglo in naj bi že letos začelo s prenovo, a se bojimo, da bo mimo Cukrarne preteklo še veliko Ljubljanice, preden bo v njej kraljevala velika kulturna praznina, uradno namenjena likovni umetnosti, v resnici pa kot nalašč za naše obrede. 

Mesto Ljubljana je, kot najbrž veste, meni kot kenguruju tudi že postavilo manjši spomenik v obliki pitnika na Krekovem trgu pred Lutkovnim gledališčem, a smo se odločili, da nam tista lokacija ne ustreza, dokler je tam parkirišče. Zato bo do takrat ali do prenovljene Cukrarne naše svetišče tu, v Kudu, ki si to zasluži iz več vidikov. 

Postavili so ga po prvi svetovni vojni primorski Slovenci, ki so v Ljubljano pribežali pred fašizmom. Postavili so ga kot kulturno svetišče, v katerem so si generacije vernikov in vernic gledališča prizadevale za jezik, v kakršnega so verjele. Mnogo pozneje se je prav tu jeseni leta 2009 prvič v živo srečala tudi naša, internetno zrasla verska skupnost. Pomembna je tudi Kudova tradicija solidarnosti do depriviligiranih, predvsem beguncem iz vojne v Bosni. V okoljevarstvenem smislu pa ima Kud s svojo lokacijo še neizkoriščen potencial, da postane informacijska in zbirališčna točka za kolesarske izlete na Barje. 

Kud ima še eno veliko, za nas najpomembnejšo kvaliteto. Prostor zunaj svetišča je za nas, ki verjamemo v ničto točko sredine, enako pomemben kot prostor znotraj, zato svoje obrede, kadar to dopušča vreme, opravljamo pred svetiščem na prostem. Ta prostor je pred Kudom enako kot pred Cukrarno obrnjen poti jugu in je sonce med obredom pred kengurujem, ne pa pred občestvom, kot bi bilo pred Lutkovnim teatrom.

Opoldansko sonce, pa čeprav uradno ob enih, stoji na točki nič med vzhodom in zahodom, jutrom in večerom. In mi verjamemo v nič kot čisto sredino. Komu se sicer zdi, da gre pri ničtem davku na jezik, ničti revščini in ničtem onesnaževanju za skrajnosti, ne za ravnovesje. In da bi morali verjet, da je možno, da je revnih 50 odstokov ljudi, kar je sicer dejstvo in zato ne samo verjamemo, ampak tudi vemo, da je to možno. Za to ne potrebujemo verske skupnosti. In vendar je pravo ravnovesje, ki edino lahko ohrani svet, točka ničte revščine in tovrstni pomisleki samo dokazujejo, da smo od točke ravnovesja še tako zelo oddaljeni, da jo celo razumemo težko. A je to razumevanje za zaničniškega vernika nujno. Slepa vera ne pomeni nerazumevanja bistva vere, ampak zgolj našo neomajno predanost. 

Pri tem, da verjamemo v nič, ne zavračamo nobenega boga in v drugih verskih skupnostih ne vidimo konkurence. Ali bog je in kakšen je, je za našo vero nepomembno. Obstoj ali neobstoj boga ne spremeni tistega, v kar verjamemo. A kar se mene tiče, iskreno upam, da bog obstaja, saj sem prepričan, da je, če obstaja, na naši strani. Če ne obstaja, pa je na naši strani tisto, kar ga nadomešča. 

Naj zdaj predstavim nekaj osnov zaničniške vere. Za razliko od protestantov, verjamemo, da je dela lahko preveč in je lahko tudi škodljivo, zato ni vseeno, kaj in koliko delamo. Naš praznik je nedelja in se trudimo, da bi bilo nedelj čim več. Zaničniki nimamo ne simbolov ne znakov ne pozdravov. Vsakič, ko je sonce opoldne, če to slučajno opazimo ob pogledu na uro, pomislimo na srečo, da vesolje tako lepo teče, in to je vse. Edina dolžnost zaničniških vernikov je ohranjanje in spodbujanje naše vere, da se ta utrjuje in preverja, pa imajo na voljo naša odmaševanja.

Tako kot vse verske skupnosti se tudi zaničniška trudi prit v šole in vrtce. Čeprav se trudimo prodret s svojo vero v vse pore družbe, dajemo tudi mi prednost vzgoji otrok. Spremembe se morajo začet v javnih šolah, kjer mora bit toliko časa kot znanosti namenjeno tudi kreativni umetnosti. Spoštovanje vsakega otroka mora bit temelj vzgoje, zato je treba dat v prvih razredih otrokom možnost, da izrazijo tudi oni vsak svoje želje, pričakovanja in potrebe.

Svet je treba začet spreminjat pri otrocih, najprej je treba poskrbet za njihovo srečo. Ekonomska varnost mladih družin, brezplačni vrtci in kvalitetne in z zdravo hrano vred povsem brezplačne javne šole so prvo, kar potrebujemo kot družba in kar kot verska skupnost pričakujemo od tistih slovenskih politikov, ki bi se želeli imet za naše vernike ali simpatizerje.