Pridiga z dne 22.12.2010

Drage zaničnice in dragi zaničniki! Nekateri so razočarani, ker si bolj aktivno ne prizadevamo za ničodstotni DDV na izdelke, ki širijo temelj slovenske države, slovenski jezik. Mogoče so taki tudi nocoj med vami. Zato bi rad ponovno poudaril, da naša zaničniška verska skupnost temelji na tem, da verjamemo, da je v Sloveniji tak davek možen. Vendar naša vera ni slepa in vemo, da za to trenutno ni niti večinske volje prebivalstva niti ni država, kakršno imamo danes, tega sposobna uvest brez stranskih učinkov, ki bi lahko prinesli več slabega kot dobrega. Zato so danes najbrž upravičeni pomisleki tistih, ki pravijo, da bi uvedba ničodstotnega DDV na knjige imela za posledico zmanjšanje subvencij. Kar pomeni, da si moramo, če hočemo karkoli spremenit na bolje, najprej zgradit in izborit državo, ki bo sposobna izpeljat tisto, kar si njeni državljani želimo.

A ko si bomo tako državo zgradili in izborili, si bomo morali bit njni državljani čimbolj n jasnem glede tega, kaj si želimo. Da ne bomo ponavljali napak izpred dvajsetih let, ko smo si bojda želeli nekaj zelo drugačnega, kot imamo zdaj, vendar se o tem takrat nismo jasno in glasno pogovarjali, ampak smo si državo samo izborili. Zato se moramo zdaj o tem, kaj hočemo takrat, ko bo to možno, pogovarjat že zdaj. In samo zaradi tega se mi zdi na tem mestu in s te pozicije pomembno povedat, da se ideja, da se davek iz knjige vrača v knjigo, sliši sicer lepo, a je popolnoma napačna.

Zakaj bi namreč tisti, ki kupujejo trivialno literaturo v slovenščini, in je ta literatura že tako dražja kot enaka v italijanščini, nemščini ali angleščini, s tem podpirali še literaturo bolj zahtevnih bralcev, ki tisto trivialno literaturo in njene bralce pogosto iz dna srca prezirajo? To se mi zdi še bolj nesmiselno, kot če bi pitno vodo financirali z davkom od gaziranih pijač in alkohola. Bistveno je namreč, da se naša družba zaveda, da tako kot potrebujemo pitno vodo in dobre ceste, potrebujemo tudi čimbolj razvit jezik. Predvsem pa se moramo vedet, zakaj ga potrebujemo. Če se ne bomo zavedali tega in bomo videli v jeziku samo strošek, se bodo ob vse večji socialni stiski subvencije za nujno potrebne slovenske knjige manjšale ne glede na to, ali bo na knjige dvajset, osem ali ničodstoten davek.

Zahteva, da naj se v knjige vrača davek od knjig, pristaja na najpreprostejšo in najbrutalnjšo ekonomsko logiko, da bi se izognila vsebinskim argumentom, zakaj vrhunsko umetnost in znanost v slovenščini sploh potrebujemo, in hkrati zanemari težave, ki jih ima tista slovenska jezikovna produkcija, ki ne dobiva subvencij, a jo normalen jezik potrebuje prav tako nujno kot vrhunsko. Vse pojavne oblike slovenščine so pomembne in vse so v slabšem tržnem položaju kot pojavne oblike jezikov, ki jih uporablja večje število ljudi. In nikakor ni dobro, če imamo na račun majhnega jezikovnega trga kvalitetno samo produkcijo za intelektualno elito.  

Včasih slišim pikre pripombe na račun naše vere. Da je nemogoče imet ničodstoten DDV na vse proizvode, ki širijo slovenščino, saj bi potem morali imet tak davek tudi jogurt, na katerem piše “mu”. Sprva sem celo odgovoril in povedal, da embalaža, v kateri je jogurt, ni jogurt in bi imeli kvečjemu ničodstotmi DDV na embalažo. Zdaj pa ob takih argumentih poskrbim samo še za to, da ne bi vplivali na moje dobro počutje. Žal pa še vedno ne morem, da me ne bi prizadelo, kadar slišim, da pri naši verski skupnosti ne gre za vero in da sploh nismo verska skupnost, ampak teater, in gre pri nas za vero toliko kot gre pri državi NSK za državo. Ne spoznam se sicer na državo NSK, nimam njenga potnega lista, a kolikor vem, tista država nima ozemlja, medtem ko mi prostor, kjer se ustvarjajo in gojijo verska čustva, imamo!  

Pogost argument proti verski naravi naše skupnosti je, da nimamo boga. Ne vem, od kod takim ljudem podatek, da je za vero potreben bog. Kolikor vem, obstaja že zdaj nekaj verskih skupnosti, ki boga nimajo, pa jim tega nihče ne očita, tako da je tak argument že s tega stališč popolnoma neutemeljen. Da tako za vero kot tudi za molitev bog ni potreben, pa vam lahko pove tudi vsak psiholog.

Še bolj nesmiselen se mi zdi očitek, da mora imet prava verska skupnost svojo teorijo o nastanku sveta. Menda ne boste rekli, da si lahko verujoč samo v primeru, če nasprotuješ znanstvenim teorijam o nastanku sveta? Mislim, da je tak argument nesramno podcenjujoč tudi do pripadnikov vseh ostalih verskih skupnosti.

Drugače je z očitkom, da naša verska skupnost nima svetovnega nazora. Ta očitek namreč preprosto ne drži, saj verjamemo v veliko pomembnost jezika in v to, da je jezik lahko siromašnejši ali bogatejši. Verjmem pa tudi, da je mogoče naredit veliko za to, da bi bil naš jezik čim bogatejši in mi z njim čimbolj samozavestni. Ker varjamemo, da ima jezik strahotno moč, verjamemo, da je pismo sveto. Verjamemo v sveto pismo in v sveto reklo, ne pa tudi v sveto poreklo. Tako bodi.