Pridiga na trnfestu, 27.avgusta 2012

Drage zaničnice in zaničniki! Verjeli smo in še verjamemo, da je v Sloveniji možen 0%ddv/vp<tsd=sj. Žal pa zmeraj manj verjamemo, da je možna slovenska država. Če tudi ta vlada ne bo razumela, da je ta država namenjena državljanom in ne kapitalu, potem se naši politiki motijo, če mislijo, da mi brez njih ne moremo in da jim lahko pobegnemo le posamično, ne pa tudi vsi skupaj.

Če v Sloveniji še naprej ne bo dovolj interesa za to, da bi dosegli 0%ddv/sj, ampak se bo pri jeziku šparalo še naprej in zmeraj bolj, ker ta narod nima ne volje ne moči za zadostno količino kvalitetne popularne kulture v jeziku, brez katerega ne bi bilo ne tega naroda ne te države, sem se kot kenguru zaničniške verske skupnosti s težkim srcem in po dolgih borbah s samim sabo odločil, da vkolikor ta država ni namenjena razvoju lastnega jezika in samozavesti njegovih govorcev, in glede na to, da tudi marsikaj drugega v njej ne deluje, nehamo s tem slovenskim državnim sprenevedanjem in se vrnemo tja, kamor si očitno zmeraj bolj želimo – nazaj v Avstrijo.

Vem, da so to težke besede. A če naš jezik nima enakih možnosti, da se razvija, kot ostali jeziki EU, s katerimi naj bi bil enakopraven, pa to zaradi svojega majhnega tržišča ni, in če država, ki je na tem jeziku utemeljena, ne skrbi za to, da imamo kvalitetne filme, televizijske nadaljevanke, internetne strani in vse ostalo, kar potrebujemo za človeka vredno bivanje v svojem jeziku, potem nam ne  ostane drugega, kot da ugotovimo, da če v slovenščini nimamo kvalitetne ostale ponudbe, tudi slovenskih politikov ne potrebujemo. Če je za nas prepozno, vsaj svoje vnuke rešimo pred tem, da živijo v jeziku, ki potrebuje obvezne kvote v televizijskem in radijskem programu, da ohranja vtis, da je še zmeraj živ.

Zato s tega mesta predlagam, da se čim prej opravičimo Avstriji za ves prezir, ki smo ga pred sto leti do nje gojili, za železnico, ki nam jo je zgradila, pa je ne znamo razvijat naprej, za birokracijo, ki smo jo razpustil do te mere, da z njo ne bi imel več veselja niti Kafka, in za nemščino, ki smo jo zavrnili in pozabili in se je bomo morali iz ekonomskih in kulturnih potreb naučit na novo. Ker znamo bit veliki samo takrat, ko zatiramo manjšine, in ker si za svoj jezik prizadevamo samo takrat, ko težimo drugim, da ga ne znajo, se nehajmo napihovat, da smo, kar nismo. Osvobodimo se nesposobnežev, ki izkoriščajo nemoč naše majhnosti zato, da državo in njene inštitucije za dobre plače vodijo v pogubo, in se, še preden končamo v prisilnem jopiču, prostovoljno vrnimo tja, kamor spadamo. Pod oblast rojstnega mesta psihoanalize.