Drugo odmaševanje

Vse skup se je začelo s tem, da so naše prve knjige
nastale zarad širjenja reformacijske verige
v smeri krivoverskega slovanskega Balkana
in na začetku te poti je stala naša Ljubljana.

Ko smo hvaležni Trubarju in njegovi kompaniji,
da so nam knjižno slovenščino tako dobro utemeljili,
se spomnimo, da tistih knjig ne imeli bi Slovenci
če jih ne bi financirali in tiskali v glavnem Nemci.

Ne prvič in ne zadnjič se je usoda poigrala
z nami tako, da ji lahko, rečemo le hvala.
Lahko pa rečemo: »Usoda, pejd ti mal u rt!
A nas mora materinščina res več kot druge stat?«

Ker za širitev vere je pomembnejša moč sile,
boj za oblast v imenu Boga so knjige izgubile.
Ko konkurenca je slavila, je skor vse požgala
in sama tiskala precej manj promo materiala,
pa se kljub temu je potem še par stoletij zdelo, 
da naše knjige širijo samo krščansko vero. 

A tud brez nas posvetni tisk je vmes spremenil svet,
jeziki so postali temelj skupnih identitet.
Vsi drugi so začeli dvigat glave in zastave
in delat svoje jezikovno združene države,
ko mi smo na papirju imeli še strašljivo malo,
a so mnogi izračunali, da bi se jim splačalo,
če bi se napela tud slovenska nacionalna veja,
in je vzbrstela in vzcvetela vélika ideja –
Program Zedinjene Slovenije,
ko boj za samostojnost se začne.

Slovenska govorjena in tiskana beseda
naenkrat je postala politična potreba.
V jato zvabit treba bilo je čim več ptic,
pisanje v slovenščini postalo je poklic.

A tisti, ki so stavili vse na moč besede,
pogosto so umirali od lakote in bede.
Vzneseni od navdušenja in spodbujeni s hvalo
sploh niso mislili na to, da je tržišče malo
in da domača smetana umetnike podpira,
le če oni njo podpirajo in ne sejejo nemira.


In smo dobili mučence pogumnega jezika,
ki se razvija v skupnosti, ki je dovolj velika
za združevanje kapitala in strankarske spopade,
premajhna pa za tiste, ki so odvisni od naklade. 

A s časom se je tud slovenska družba uredila
in se sprijaznila s tem, da bo svoje umetnike redila.
Saj si ne moremo privoščit, da smo brez nečesa,
kar je dokaz življenja nacionalnega telesa. 

Prav nemogoče pa se je odpovedat gledališču,
kjer človek javno se pokaže v vsem kulturnem blišču.
In ker ljudje za umetnost niso dali dosti sami,
smo si zagotovili jo z državnimi programi. 

A ptice ob krmilnicah zamenjajo navade,
veliko se jih namnoži, odpornost pa jim pade,
in umetnost, ki računa na podporo od države,
se trudi manj za publiko in bolj stremi v višave.

Prepričana, da publika si je čist sama kriva, 
če rajš kot ob vrhunskosti ob nizkotnostih uživa,
zazrta v zgodovinske cilje breztežno ustvarja zase,
med tem pa so na tla pripete v sedanjost ujete mase
nabrane ob hitro skuhani stereotipni idili,
kamor popularno umetnost majhno tržišče sili. 

In bi na tak način kulturno živeli vse do konca,
če ne bilo bi hrane iz sosedovega lonca
in v tem, da eni tujo kuho, rajš od svoje imajo,
ne videl drugi bi sramotno narodno izdajo.
In da do nas bi ne prodrl kakšen južen hit,
na Kolpi najrajš bi postavl si še zvočni zid.

A namest, da se upiramo okusni tuji hrani,
se rajš potrudmo, da čim boljšo skuhamo si sami.
Če med občinstvom in umetniki ni dosti stika,
ne reši nas nobeno umetno ščitenje jezika.
In gradnja varnostnih zidov je nepotreben trud.
Slovenščini ni treba obrambe, ampak vzpodbud.

Zato verjamem, da je v Sloveniji potrebno še veliko več kot samo ničelna stopnja davka na dodano vrednost za vse proizvode, ki širijo temelj slovenske države, slovenski jezik. Tako bodi!