Vsak zasluži spoštovanje,
hrano, družbo, stanovanje,
da uresniči svoje sanje
pa le tist,
ki ne misli le
na svojo korist.
PESEM ZA PALESTINO
Država dveh povsem različnih polovic,
tiste z vsemi in tiste brez vseh pravic,
je po nekih čudnih standardih demokracija,
ki del prebivalcev sistematično pobija,
a ima menda vso pravico, da se brani
pred ljudmi, ki s svoje zemlje so bili pregnani.
In naš véliki vojaški brat,
ki skrbi, da je dovolj granat
za nenehno masakriranje ljudi,
pričakuje od zahodne javnosti,
da bo rajši pozabila tudi ta zločin,
kot si kvarila razpoloženje z njim,
saj pa ve, da je za njo demokracija,
ki samo drugačne in drugje pobija,
dosti boljša kot pa kakšna diktatura,
ki ji vladata cenzura in režim,
ki trpinči svoje in nima založenih trgovin.
A pobitih otrok in celih družin,
mest, spremenjenih v kup ruševin,
in tega, da gre za človeške živali,
ki jih bodo pobili ali pregnali,
se pozabit ne sme in se tudi ne da.
In ker prebivalci bogatega dela sveta
nismo sposobni ustavit te morije,
saj se bojimo celo bojkota Evrovizije,
kaj šele priznanja Palestine,
smo se znašli na napačni strani zgodovine,
ob teh, ki skušajo svoj imperialni status reševat
s tem, da rinejo cel svet v krvav prepad.
Namesto da bi šli na tisto pot,
ki pelje v mir in blaginjo povsod.
V mir prav povsod, ki bo možen šele,
ko bo na svetu prostor za vse.
Money is ninety-seven percent made up
Money is ninety-seven percent made up,
which means the imagination has long been on top;
and even heavy industry, which claims to be reality,
is all based on money, and that’s mostly make-believe.
Because stocks are all abstract and floating,
it’s not clear anymore who owns them
so no one’s to blame when people are strapped –
that’s just the way the system adapts;
the kind of stuff that dreams are made on
is also what our bullshit’s based on.
We mostly buy stories, not things that are practical;
we mostly know people who are fiction, not actual;
not fairness but fairy-tales rule our establishment,
they’re what the world’s built on, it’s hard to demolish ’em
And all those princesses and princes
have more than powerful connections;
they have fabulous wealth and riches,
which means they’re fabulously respected.
The ordinary guy is drowning in debt,
but fairy-tale people survive on their cred.
And if we all suddenly set our feet on real ground,
civilization would likely come tumbling down.
But if fairy-tale finances don’t strain our credulity,
why can’t we believe in a more just society?
(translated by Rawley Grau)
SREČNO NOVO LETO
Zdaj ko iz dneva v dan je krajša noč
in tema zmeraj bolj očitno izgublja moč,
njen princ, ki kmalu bo ostal brez zob,
je še posebej lakomen in grob,
saj ve, da bližamo se prazniku demokracije,
ki bo le dan za tem, ko sveti Jurij zmaja ubije.
Takrat iz svetega se bo rodil zeleni Jurij
in oznanil, da se je iztekel čas sramotni diktaturi
in da je te, ki sebe imenovali so pomlad,
odnesel njihov lasten trdosrčni hlad.
Seveda bomo tudi nove oblastnike kleli.
A če bodo za razliko od sedanjih razumeli,
da v demokraciji ni avtoriteta bog,
ampak strpen in argumentiran dialog,
bo že s tem, ko bo samo povprečno,
za nas tekoče leto neizmerno srečno.
KAM TO PELJE?
Samostojnosti si ne priborimo enkrat za zmeraj, ampak si moramo zanjo nenehno prizadevat s kulturo in etiko, sicer bomo postali izpostava močnejše sosede.(T. G. Masaryk, prvi predsednik Češkoslovaške republike o tem, da Slovencem ne manjka enotnosti, ampak kulture in etike)
SOVRAŠTVO JE HUDA BOLEZEN
Zadost je blo teh vaših nacionalno blaznih sanj,
čas je že, da sonce posije iz vseh špranj,
prežene temo in se začne v Sloveniji nov dan.
SOVRAŠTVO JE HUDA BOLEZEN
Ta, ki mora nenehno napadat,
zna sesuvat, ne zmore pa vladat.
Zna žalit, zna ranit, zna divje se branit
in svoje nasprotnike premagat.
Zna uničit, ne zmore pa vladat.
TEATER V KARANTENI
Ker je vse šlo v božjo mater
in ne da se it v teater,
si oglejte preko spleta
igro, ki je že posneta.
Kekec v Vodnikovi domačiji
V petek 2. marca 2018 bo v Vodnikovi domačiji v Šiški Rozinteater gostoval s predstavo "Ovbe, Kekec, ujma gre!", in sicer ob 17:00 in 19:00.
ČLOVEŠKEGA VIRUSA UPANJE
Ograjeni pred begunci z od nas uničenega vzhoda,
smo si nevidno, a izredno fotogenično pošast,
ki mori ljudi in ustavlja ekonomsko rast,
prinesli kar sami z od bogastva prenažrtega zahoda,
da se v času, ko drevje cveti in je v zraku pomladna ljubezen,
držimo na varnih medsebojnih razdaljah, da zaustavimo bolezen,
ki se širi z javnim življenjem in človeško bližino.
V tej vojni, v kateri ne potrebujemo osemkolesnikov, ampak medicino,
lahko kot družba še zadnjo človečnost zgubimo.
Lahko pa se v njej naučimo, da srečen ni ta, ki nenehno divja,
ampak se da prav prijetno živet tudi počasi in ves čas doma.
In da so potrebna stanovanja in zdravstvo za vse in sploh solidarnejši svet,
če nočemo, da se svojega virusa, to je nas, reši naš vse bolj izčrpan planet.
Vodnik v kulturnem domu Grosuplje
V petek 1. decembra ob 19:30 bo v Kulturnem domu Grosuplje Rozinteater gostoval s predstavo "Ljubljanski vodnik našel Vodnika"
Ovbe, Kekec, ujma gre!
Nova predstava Rozinteatra za otroke v mali dvorani Lutkovnega gledališča Ljubljana v petek, 10.11. ob 17:00 in v soboto, 11.11. ob 11:00 in 17:00
52. Festival Borštnikovo srečanje
V ponedeljek, 23. oktobra 2017 ob 21:30 bo na festivalu Borštnikovo srečanje v Mariboru Rozinteater gostoval z Zaničniškim odmaševanje suverenosti.
NAJAVA KANDIDATURE ZA PREDSEDNIKA REPUBLIKE SLOVENIJE
Ker v nasprotnem primeru noben od kandidatov ne bo zastopal mojih državljanskih zahtev in zahtev zaničniške verske skupnosti, katere kenguru sem, sem ugotovil, da mi ne ostane drugega, kot da sam kandidiram za predsednika republike. Kot predsedniški kandidat in pozneje mogoče predsednik, želim izpostavit zahteve po spremembi državne politike v smer bolj kulturne in lastnim državljankam in državljanom namenjene države, ki bo priznala pretekle napake, znala aktivno sodelovat pri reševanju človeških tragedij, ki jih je pomagala povzročit tudi sama, ter končno začela snemat otroške filme.
Prepričan sem, da na javni televiziji ne sme bit reklamnih sporočil, predvsem pa bi bilo treba prepovedat reklame, ki nagovarjajo otroke.
Spremenit je treba zakon, po katerem imajo osnovne šole obvezno telovadnico, ne pa tudi kulturno prireditvenega prostora, tako da občinam otrokom ni treba omogočit brezplačne uporabe kulturnih domov.
Osnovne šole je treba prenovit z več kulturnimi vsebinami, za kar jim morajo bit omogočena sredstva za prostore, učitelje in opremo za kreativno umetniško vzgojo od likovne, prek gledališke in filmske do glasbene. Morale bi imet tudi denar, s katerim bi otrokom omogočale oglede kvalitetnih kulturnih prireditev v prestolnici in v regijskih središčih.
Vrtci morajo bit brezplačni.
Od Nata moramo kot enakopravna članica zahtevat, da v 2% BDP, ki naj bi ju po grožnji našega ameriškega zeta morale za obrambo namenjat njegove članice, všteje tudi sredstva, ki jih te članice namenjajo za pomoč beguncem iz vojn, ki so sledile našemu maščevanju Al Kaidi z napadom na Afganistan in rojstvu naše skupne pošasti ISIS.
V Ljubljano in v tiste kraje, kjer so dobrodošli, moramo pedagoško in humanitarno pripravljeni sprejet več tisoč ljudi, predvsem družin in otrok brez spremstva, ki so zbežali pred temi vojnami. Ne gre le za ljudi, ki so izgubili dom. Gre tudi za ljudi, ki se želijo naučit slovensko in lahko naši kulturi samo koristijo.
Priznat moramo državo Palestino in zahtevat odpravo apartheida v državi Izrael.
Legalizirat moramo marihuano in njen status izenačit s statusom, ki ga uživa alkohol.
To so osnovne zahteve, ki jih imam do svoje države in sem se o njih pripravljen pogovarjat toliko časa, dokler se ne uresničijo. Zato bom, če bom v njihovem imenu spravil pet tisoč volivk in volivcev do tega, da si vzamejo čas in podprejo mojo kandidaturo, kandidiral na novembrskih predsedniških volitvah. Ker če že oni za nas nimajo nobene konkretne stranke, imejmo vsaj mi za njih konkretne zahteve.
Andrej Rozman, 21. junija 2017 v Vodnikovi domačiji v Ljubljani
KRATEK MANIFEST ZA KULTURIZACIJO OSNOVNIH ŠOL
Ker so redoljubni piflarji in manekeni zavzeli prostor, ki po naravi pripada navidez anarhični ljudski kreativnosti, tonemo v zmedi neučinkovitih pravil in sprenevedanja. Zaradi politične korektnosti imamo Slovenci že toliko alternativne zgodovine in kulture, da kot narod/država vse bolj razpadamo. In ker od levih in desnih verskih voditeljev očitno zaman čakamo združevalno željo po pogledu na našo lažno samopodobo, ki nas je pripeljala v trenutno godljo, nam ne ostane drugega, kot da s teatrom zavzamemo tudi prostor vere.
Od zdaj pa dokler ne vidimo učinkov, bomo svojo vero usmerili v zahtevo po spremembi osnovnih šol. Če ne bomo dosegli, da se bo za osnovne šole po zakonu dalo enako sredstev za kulturne kot za športne dejavnosti, se bomo čutili poražene. Če verjamemo v prihodnost, moramo verjet v kreativnost in moramo dat otrokom možnost za njo. Če verjamemo v apokalipso, pa potrebujemo samo vse večje in vse boljše opremljene telovadnice.
Zdej pa še čist en mejčken rokenrol glasbe,
naj nikdar nam ne ugasne,
da združi vse človeške pasme,
brez vsake plesne izobrazbe na ritme rokenrol glasbe
ti si z mano plesat šla.
Nič nimam proti ritmom valčkov in polk,
če s teksti se ne poneumla folk
in če zarad vse večje ljudskosti
ne propagira infantilosti.
A mi je vseen več do rokenrol glasbe,
kadar za ples in v živo igra se,
telesu vrača vero vase,
ker marsikaj lahko pokaže,
na ritme rokenrol glasbe
midva sva lohk plesat šla.
Zelo lepo združuje šport in art,
začne se isto kot visoki štart,
pol pa namest da vse naprej zdrvi,
na mal prostora pleše dost ludi.
Zato verjamem v ritme rokenrol glasbe
kot kulturne preobrazbe,
ki nas poganja v boljše čase,
nam da občutek, da vse da se,
ker na ritme rokenrol glasbe
midva sva lohk plesat šla.
Mogoče res ni za predsodkarje,
izvira iz Afroamerike,
a zdej je osvojila že cel svet,
ljudem pomaga skupej ga vrtet.
Zaničniško odmaševanje suverenosti
MARČNE PESMI
PESEM IZ VALVAZORNEGA KOTA
Čestokrat so jim namreč vroče zakurili in jih precej posadili na žareči stol, vendar golazni s tem še niso mogli docela iztrebiti. Upali so sicer, da je pogosto plapolajoči plamen vso to nesnago – coprniško zalego, mislim – popolnoma pregnal, toda pod velikanskim kupom pepela so tako rekoč ostale še nekatere iskrice, ki utegnejo prav lahko vžgati to ali ono skladovnico. (Janez Vajkard Valvazor)
Valvazor stoji pred Prirodoslovnim muzejem v Ljubljani
in je simboliziral znanost na državni kulturni proslavi.
Resda je sežig hudičevih pomočnic
zagovarjal v stilu Slovenskih novic,
a ima za Slovence tako velik pomen,
da mu spregledamo, da je njegov tisk zelo očitno rumen.
Kot tudi sebi spregledujemo,
da vsej civilizaciji navkljub ne znamo
pred nasiljem lastne družbe
obranit njenih najšibkejših članov.
In bi si tudi naš današnji tisk poviševal naklado,
če bi lahko podžigal k metanju na pravo grmado.
ŠPORT IN ŠAH
Woman is the nigger of the world. If you don't believe it, take a look at the one you're with. (John Lennon)
Če sta šport in šah dokaz,
da so ženske poosebljen poraz,
so tista znanja in dejavnosti,
ki zdravijo, učijo in skrbijo za ljudi,
manj vredni od strateške pameti in fizične moči
in še posebej manj od brezobzirne tekmovalnosti.
Vsi vemo, da smo moški močnejši v vojaških rečeh
in da smo mi do sem prignali ta naš nepravični svet.
A namesto da bi to priznali in obžalovali,
se nek poljski poslanec s tem celo hvali.
VEŠČA
Ker ljudje govorijo že tisoče let,
besede že davno prišle so na svet
in so zato že marsikaj prestale,
preden so v naših mislih pristale.
Še posebej zanimivo pa je bilo
življenje naše stare besede za čarovnico.
Vešča, tako so ji rekli. A še preden je veljala za zlo,
je beseda vešča pomenila žensko z znanjem in močjo,
ki je vešča zdravilstva skrbela, da je srečno celo pleme.
Davno nekoč so bile vešče najmodrejše žene.
Nakar naenkrat moški, še zmeraj davno nekoč,
niso več prenesli, da imajo ženske tako moč,
in so začeli spletat zgodbe, ki so govorile,
da so vešče hudičeve neveste, ki jih vodijo peklenske sile.
In so vešče postale krive za čisto vse nesreče.
Mučili so jih in jih metali v vlažne in mrzle ječe.
Ljudem so prepovedali stare običaje in navade,
vešče pa iz mrzlih ječ metali na grmade.
In ker so verjeli, da se vešča lahko spremeni v metulja noči,
se danes vešče zaletavajo v luči,
namesto da skrbele bi za svoje soljudi.
Vodnik in odmaševanje v marcu
Ljubljanski Vodnik našel Vodnika 10. marca ob 19h in v Vodnikovi domačiji. Rezervacije in informacije: Vodnikova domačija
Vodnik 2017
Ljubljanski Vodnik našel Vodnika, 31.1. ob 20h in 3.2. ob 19h v Vodnikovi domačiji. Rezervacije in informacije: Vodnikova domačija
* * *
Ker mi je zoprna muza politične večine spet kradla spanec, v javnost pošiljam z davkoplačevalskimi sredstvi navdahnjeno pesem, namenjeno otrokom. Ob tej priložnosti vse, ki sveže sprejeti zakon o tujcih podpirajo, opozarjam, da je med vsem ostalim tudi v temeljnem nasprotju z zaničniško vero. Hkrati sporočam, da nasljednjo nedeljo 5. februarja opoldansko odmaševanje ne bo v Ljubljani, ampak na Jesenicah v Gledališču Tone Čufar ali njegovi neposredni okolici. Sporočam tudi, da bo Veliko pomladansko odmaševanje v petek 17. marca zvečer v KUD France Prešeren, kjer bodo od 12. februarja naprej tudi redna nedeljska opoldanska odmaševanja
Andrej Rozman Roza, kenguru
ČE NAS JE STRAH
Če nas je strah, se reče po domače,
da nam srce je padlo v hlače.
V hlačah pa, kot veste sami,
so sami sramežljivi organi
in ko med njih nam pade srce,
vsemu svetu se s tem odpove,
se na toplo in varno skrije
in pri naši zadnji plati tiho bije.
Ker v svojem srcu imamo ljubezen,
je ta s srcem v hlačah zmeraj jezen,
saj mu zdaj namesto na srce,
vse samo še na jetra gre.
In ker sredi duše besneče,
ne more bit prave sreče,
naša glava, v kateri vlada razum,
svetuje: „Za srečo je potreben pogum,
ki nam v prsih ohrani ljubezen,
ker sovraštvo je huda bolezen.“
Veliko porodno odmaševanje
Po dolgih borbah s samim sabo sem si priznal, da je preporod pretežka beseda za te čase, zato se popravljam in vas obveščam, da bo v sredo 28. decembra ob osmih zvečer v KUD France Prešeren Veliko porodno odmaševanje.
Ker je v naši deželi morala na psu, obup pa na paradnem konju, je po naravni poti, kot je najbolj zdravo, prišel čas za novo rojstvo. V dokaz, da so nam državo ugrabili popolni bleferji, bomo predstavili odgovor Vlade RS na našo pobudo, da se Linhartu v Ljubljani postavi spomenik, in se ob tem vprašali, ali smo res tako nori, da od te države še sploh karkoli pričakujemo.
Stanje pri nas je očitno slabše kot v drugih državah EU na področju javnega transporta in kulture. Se pravi na področjih povezanosti družbe. Odkar smo samostojni, se naša družba sistematično drobi in razpada. Že samo to, da v četrt stoletja samostojnosti nismo posneli niti enega otroškega filma, dokazuje, da je država, ki se dela, da je nacionana, ugrabljena. Če k temu dodamo infantilizirano in spolitizirano javno televizijo in nobene bistveno boljše privatne alternative, nam ne ostane drugega, kot da resigniramo, emigriramo ali pa sami po svojih močeh oživimo tisto družbo, ki jo naši državni organi sistematično ubijajo.
Zato bo tokratno odmaševanje porodno. Posvečeno bo otrokom, ki se rojevajo v teh dneh. Predstavili bomo zaničniški krst za polnoletne in z najboljšim možnim malim bendom in pevskim zborčkom, ob katerem bo lahko pelo in plesalo tudi občestvo, utrjevali zaničniško vero in veselje do življenja.
Če imate čas, pridite in pripeljite še druge. In ne pričakujte revolucije, ampak zgolj prijeten večer, ki naj olajša težko noč in zamigota z lučko na koncu hudih jam, v katere smo zabredli.
Andrej Rozman Roza, kenguru
Obvestilo!
Zaradi širjenja zaničniške vere v dveh sestrskih republikah bom vodil naslednje nedeljsko opoldansko odmaševanje pred ali v zaničniškem svetišču KUD France Prešeren šele 18. decembra, ko bo ob 11.30 tudi vaja za vse, ki želijo peti v zaničniškem pevskem zboru, saj se bodo takrat začele tudi zadnje priprave na Veliko preporodno odmaševanje, ki bo v našem svetišču v sredo 28. decembra ob osmih zvečer. Na njem bomo ob najboljši možni glasbeni spremljavi utrjevali svojo vero v to, da je v Sloveniji možen ničodstoten davek na vse proizvode, ki širijo temelj slovenske države, slovenski jezik, na Zemlji pa sta možna tako ničodstotna revščina kot tudi ničodstotno onesnaževanje okolja. Ker se bomo s preporodnim odmaševanjem borili proti mrazu in temi, ki v tem času vladata pri nas, se bo na njem tudi plesalo.
Andrej Rozman Roza, kenguru
Nova predstava
Zaradi ekološke nesreče so se na robu Ljubljane pojavili ljudje, ki so bili že davno mrtvi in so svojo posmrtno večnost preživljali kot del tamkajšnje, zdaj povsem onesnažene vode. Med njimi je tudi „prvi“ slovenski pesnik, s katerim novinarka, mnogim težavam navkljub, posname intervju, med katerim gledalci izvejo marsikaj o Valentinu Vodniku ne le kot pesniku, ampak tudi duhovniku, uredniku, novinarju, profesorju in jezikoslovcu, predvsem pa prizadevnem borcu za družbeno uveljavitev slovenščine. Predstava opozori tudi na posebnosti časa, v katerem je naš „prvi“ pesnik živel, predvsem na pomembno vlogo barona Žige Zoisa in na obdobje Ilirskih provinc, zapetih pa bo tudi nekaj na novo uglasbenih Vodnikovih pesmi (Sraka ino mlade, Plesar, Kos ino sušic, Ilirija oživljena in Dramilo).
PREMIERA 24. NOVEMBER 20h, VODNIKOVA DOMAČIJA ŠIŠKA
PONOVITVE:
25. NOVEMBER OB 20h IN 26. NOVEMBER OB 17h, VODNIKOVA DOMAČIJA ŠIŠKA
Deseti oktober
Vabim vas, da v ponedeljek 10. oktobra ob 20ih pridete v zaničniško svetišče KUD France Prešeren na Veliko jesensko odmaševanje, posvečeno obeležitvi 97. obletnice začetka fizičnega oblikovanja naše današnje kokošjelike države. Prvič v kratki zgodovini zaničniške vere bodo v enem obredu združene pesmi prve zaveze, ki slavijo jezik, s pesmimi naše druge zaveze, ki od letošnje velike noči vsako nedeljo opoldne krepijo v nas vero v to, da sta na Zemlji možna tako ničodstotna revščina kot tudi ničodstotno onesnaževanje okolja. Ker se pripravljamo na zimo, se na jesenskem odmaševanju ne bo samo pelo, ampak tudi plesalo. Istega dne bo že ob 11ih dopoldne v osrednji ladji našega svetišča prva javna dražba dela premoženja društva KUD France Prešeren, na kateri bodo prodajali Kudov pianino. Kot je zoprno, da govorjenje o veri tako pogosto preide v govorjenje o denarju, je samo od finančne moči in volje naših vernic in vernikov odvisno, ali bo ta inštrument z dolgoletno sakralno prakso ostal v našem svetišču ali pa se bo selil drugam.
Andrej Rozman Roza, kenguru
Nedeljska odmaševanja
V nedeljo, 27. marca, sem KUD France Prešeren razglasil za zaničniško svetišče. V njem ali pred njim so vsako nedeljo opoldne odmaševanja z zaničniškimi obredi, pridigo in skupinskim petjem pesmi, ki utrjujejo našo vero v to, da sta na Zemlji možna tako ničodstotno onesnaževanje okolja kot ničodstotna revščina. Odmaševanja bodo pred Kudom ali v njem vse dokler za svoje obrede ne pridobimo simbolni prostor slovenske duhovne napetosti znotraj niča, prostor ljubljanske Cukarne.
Andrej Rozman Roza, kenguru
nedeljsko odmaševanje 15. 5. 2016
Vse, ki verjamejo, da bi bil slovenski jezik v slovenski državi lahko deležen posebnih finančnih ugodnosti in da bi človeški rod na Zemlji lahko preživel tudi brez revščine in toplogrednih izpustov, to nedeljo vabim na odmaševanje s pridigo o veselju z jezikom. Odmaševanja so vsako nedeljo opoldne v Zaničniškem svetišču KUD France Prešeren ali pred njim. Povezave na dosedanje pridige in besedila pesmi, ki jih pojemo za utrjevanje svoje vere, lahko najdete na naši spletni strani http://www.roza.si/urgenca/za-nic/
Andrej Rozman Roza, kenguru
Ponovitve Šunkice: 16. aprila ob 20. uri v Kulturnem domu Izola in 23. aprila ob 20. uri v Klubu CD
Ko klovn Šunkica ugotovi, da je angleški prevod njegovega umetniškega imena Hamlet, se poistoveti s svojim znamenitim angleškim soimenjakom in poišče vzporednice med svojim svetom in Shakespearjevo dramo ter najde razloge za težave človeške družbe v samem začetku našega sveta, ki ga brez konflikta znotraj niča sploh ne bi bilo. Še več zakonitosti človeške družbe odkrije v nastanku in razvoju življenja na Zemlji, ki je na koncu pripeljalo do njega, klovna Šunkice ali Hamleta po slovensko.
NAMESTO VOŠČILA
Ljudje se ne delimo na kristjane, muslimane in ateiste, ampak na strpne in fanatične. Na tiste, ki bi radi živeli in pustijo živet tudi drugačnim, in tiste, ki drugačnih ne prenesejo. Na tiste, ki verjamejo v svojo človeško naravo, in tiste, ki verjamejo v disciplino. Na tiste, ki verjamejo v meje z britvicami, in tiste, ki verjamejo, da smo enakovreden del planeta. Ne bodimo ograjen monokokošnjak, iz katerega se v času, ko je treba zaradi segrevanja planeta radikalno zmanjšat porabo premoga, iz naše največje energetske investicije kadi premog. Mogoče je čas, da se vrnemo k lipovemu listu.
TRI NAŠE PREDSTAVE V ZAČETKU DECEMBRA
V začetku zadnjega meseca leta 2015/ZOIS vas vabim na nekaj prireditev Rozinteatra, ki žal še zmeraj nima svojega domačega odra. Po razočaranju z bankrotiranim Prešernom smo se stisnili v naročje rejniško hladnega Cankarja in v ti dve naši partnerski skupnosti zdaj vabimo tudi vas.
Rozinteater ima trenutno na repertoarju šest predstav za odrasle in štiri za otroke in je sposoben nudit kulturno oskrbo slovensko govorečemu občestvu tudi v najtežjih pogojih. Med repertoar, ki ga lahko izvajamo tako v zakloniščih kot ob tabornih ognjih, spada tudi predstava Passion de Pressheren. Z njo bomo na sam rojstni dan našega največjega pesnika v četrtek 3. decembra ob 19h posvetlili KUD France Prešeren z upanjem, da bodo tiste, ki so uničili samostojno kreativno prihodnost te najlepše male ljubljanske gledališke dvorane, čim prej nadomestili ljude z vizijo in pogumom.
V nasprotju z ostalim repertoarjem Rozinteatra, je naša letošnja premiera, romantična razsvetljenska drama ATL 220 ali Neznani Linhart, tehnično prezahtevna, da bi jo lahko igrali kjerkoli in za vsako ceno. Zato vas vabim, da si predstavo „o borbi slovenščine za prostor v Linhartovem srcu“ ogledate čim prej in to v njeni originalni, Linhartovi dvorani Cankarjevega doma. Po predpremieri in premieri, ki sta bili obe 19. novembra, bo prva ponovitev za izven v torek 8. decembra ob 20h. Naslednja ponovitev za izven bo šele 4. marca.
Dva dni pozneje bomo v četrtek 10. decembra ob 20h v klubu Cankarjevega doma izvedli Zaničniško odmaševanje.Šlo bo za prelomno odmaševanje, s katerim se bomo ob ničodstotnem davku na slovenski jezik začeli zavzemati tudi za ničto stopnjo tolerance do sramot, ki jo Sloveniji povzročajo ozkosrčnost do drugačnih, vojne, v katere smo kot država vpleteni, in odnos naše vlade do njihovih posledic, ki prihajajo do nas v obliki beguncev. Če se bomo sramovali države, ki smo si jo s svojim jezikom priborili, se namreč tudi temu jeziku ne piše dobro.
Ker ne glede na negotovo prihodnost sveta ne nameravamo biti večni, vas vabimo, da si naše predstave ogledate, dokler še so. Seveda samo v primeru, če vas zanimajo in če nimate za zgoraj omenjene večere boljših alternativ.
Andrej Rozman Roza,
direktor in kenguru
PRIDIGA 31. OKTOBRA V SALONU ZA ENO GLASBO NA VRTAČI
Zaničnice in zaničniki! Tu smo se zbrali z namenom, da posvetlimo prostore, v katere se je naselila kultura, potem ko je v njih nekaj let prebivala vojska „naših ameriških prijateljev“, kot jim je rad rekel naš bivši zunanji minister.
Tudi mi, ki bomo v teh prostorih s kulturo nasledili vojake ameriških prijateljev našega bivšega zunanjega ministra, imamo ameriške prijatelje. Le da imamo svoje ameriške prijatelje med tistimi Američankami in Američani, ki so nasprotovali napadu ameriških prijateljev naših politikov na Irak. Vojaki ameriških prijateljev naših politikov, ki so bivali v tej zgradbi, so bili in bodo ostali izraz in dokaz kolaboracije naše vlade z ameriško v času, ko je ta v hlastanju za profitom uničila Irak in nas zapletla v vojno, s katero smo se zdaj skozi stotisoče beguncev soočili iz oči v oči tudi sami.
A ob soočenju z ljudmi, ki so pribežali k nam pred vojsko islamske države, ki so jo s svojim norim ravnanjem sproducirali ameriški prijatelji naših politikov in so verjetno marsikaterega pripadnika vojske islamske države usposabljali tudi naši inštruktorji, ob tej človeški tragediji, ki se je zgodila tudi s sodelovanjem naše države, pa lahko zdaj samo z grozo opazujemo, kako krvavo se je naenkrat zaostrila delitev med Slovenci. Zdaj se ne delimo več na partizane in domobrance, ampak na kavboje in indijance. Narodnozabavna zaplankanost dobiva materialno podobo v načrtovanih tehničnih ovirah na meji, sovraštvo do muslimanov in prepričanje, da so pravi Slovenci lahko le kristijani, pa postaja vse bolj neprijetno glasno. Zaničnice in zaničniki smo prepričani, da ni z islamom nič narobe na enak način, kot ni nič narobe s krščanstvom, dokler se v njegovem imenu ne pobija drugače mislečih.
Zato bomo na začetku noči čarovnic, ki je legla na našo domovino, te prostore posvetlili z modrim angelom, ki je v času razraščanja nekega podobnega sovraštva dokazal, da lahko umetnik v primeru, ko njegov narod podivja, ta svoj narod brcne v jajca in prestopi k sovražniku.
V upanju, da mi ne bo treba dokazovat, da je slovenski otroški pesnik lahko tudi musliman, in v spomin na čase, ko so bili ameriški vojaki naši zavezniki v naši vojni proti nacizmu, ne pa mi njihovi v vojni za naravne vire in čim večji profit, posvetlujem te prostore z Marlene Dietrich in Die Antwort weiss ganz allein der Wind.
Odmaševanje na Vrtači
Z nočjo čarovnic, ki je legla na naš svet, je oživela tudi zaničniška verska skupnost. Po letih, ko smo dajali prednost prodoru zaničniške vere v osnovne in srednje šole, se bomo zdaj spet sistematično posvetili javni verski oskrbi. Zato smo z veliko hvaležnostjo sprejeli čast, ki nam jo je namenil Salon za ENO glasbo, ko nas povabil, da z zaničniškim odmaševanjem posvetlimo njihovo novo velednevno sobo na Vrtači. Odmaševanje s posvetlitvijo bo v soboto 31. oktobra ob 18h v Salonu za ENO glasbo na Vrtači 11 v Ljubljani. Vabljeni!
igra o našem najznamenitejšem neznancu
V drami o prvi slovenski komediji in borbi slovenščine za svoje mesto v Linhartovem srcu so poleg uradnika in razsvetljenskega aktivista Antona Tomaža Linharta predstavljeni še bogati baron Žiga Zois in njegova odločna mama Johana, nesrečni slovničar Blaž Kumerdej, mestni kirurg Anton Makovic, svobodomiselni duhovnik Martin Kuralt, Linhartova žena in prva Županova Micka Jožefina, njena sestra Marija in njun oče, ljubljanski gostilničar Mihael Detela, imenovan Bombabirt. Narejeno brez mitoloških dodatkov na podlagi zgodovinskih dejstev in umetniške svobode ter na oder postavljeno z najmlajšo generacijo slovenskih dramskih igralcev.
Nastopajo Nik Škrlec, Urška Taufer, Iztok Jug Drabik, Patrizia Jurinčič, Lovro Finžgar in Stane Tomazin. Scenografija Irena Pivka, kostumografija Andrej Vrhovnik, koreografija Sebastjan Starič, besedilo in režija Andrej Rozman Roza.
premiera 19. oktober ob 20h v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma
PREDLOG ZA POSTAVITEV SPOMENIKA ANTONU TOMAŽU LINHARTU V LJUBLJANI
Predsedniku Komisije za postavitev spomenikov podžupanu g. Alešu Čerinu
Zakaj si A.T. Linhart zasluži spomenik?
Ker je Anton Tomaž Linhart s svojim delom postavil temelje slovenski narodni identiteti, mislim, da je prišel čas, da v slovenski prestolnici, v kateri je živel, delal in umrl, dobi svoj spomenik.
Anton Tomaž Linhart je napisal prvo sodobno slovensko zgodovino, v kateri je združil kranjske, štajerske, koroške, tržaške in goriške Slovence v skupen slovanski narod (Versuch einer Geschichte von Krain und die übriger Ländern der südlichen Slaven Oesterreichs);
kot razsvetljenski aktivist in mestni uradnik je s svojimi predlogi in delovnjem bistveno prispeval k ustanovitvi naše prve javne knjižnice, iz katere se je razvila Narodna in univerzitetna knjižnica, in k izgradnji licejske zgradbe, v kateri je licejska knjižnica domovala;
po sodobnih, takrat aktualnih in popularnih tujih gledaliških predlogah je napisal prvi in še danes priljubljeni slovenski komediji Županova Micka in Ta veseli dan ali Matiček se ženi, ki sta usodno zaznamovali začetek slovenske jezikovne samozavesti.
Ta tri najpomembnejša Linhartova dela, ki ga uvrščajo na sam začetek sodobne slovenske narodne zgodovine. Vsa ta dela je opravil v Ljubljani.
Vsebina in podoba spomenika
Spomenik Linhartu razumem kot spomenik utemeljiteljev slovenskega naroda v podobi prvega med njimi. Tako razumevanje tega spomenika se mi zdi potrebno zato, da se poudari, da smo Slovenci nastajali in se razvijali predvsem v mirnem času in s pomočjo znanosti in kulture, in ne s pomočjo vojn in njihovih tragičnih žrtev. Da se postavi spomenik utemeljiteljev naroda v podobi Antona Tomaža Linharta je danes pravi čas tudi zato, ker so šele pred par leti na Dunaju odkrili prvi Linhartov portret, na katerega se bo Linhartova podoba na spomeniku oprla.
Pomembno je, da je Linhart postavljen v svoji človeški podobi, se pravi kot človek, ki simbolizira razsvetljenska prizadevanja svojega časa. Pomemno se mi tudi zdi, da so na spomeniku napisani verzi, ki korespondirajo z verzi na Vodnikovem spomeniku, kot prvem spomeniku kulturnemu ustvarjalcu pri nas („Ne sina ne hčere po meni ne bo, dovolj je spomina, me pesmi pojo.“). V nasprotju s temi verzi, ki prestavljajo kulturno dejavnost kot nadomestek za življenje, morajo verzi na Linhartovem spomeniku predstavljati aktivistično, v sodobno družbo usmerjeno komponento kulturnega dela, za kar predlagam zaključne verze iz Matička „Zdaj zapojmo, zdaj vukajmo, eden drugmu ogen dajmo!“
Lokacija spomenika
Za spomenik vidim samo dve možni lokaciji. Ali na mestu, kjer je stala licejska zgradba, v kateri je Linhart tudi umrl, se pravi na Vodnikovem trgu, kjer bi Linhartov spomenik direktno korespondiral z Vodnikovim. Veliko boljša pa je lokacija na zgornjem delu Novega trga, kjer bi stal v bližini NUK in SAZU. Z obema ustanovama je Linhart povezan. NUK je zrasla iz „njegove“ licejske knjižnice, kar se tiče SAZU pa si je prizadeval za obnovitev Academije operosorum in imel na njeni obuditvi tudi znamenit zaključni govor. Prostor na gornjem delu Novega trga kar kliče po spomeniku in bi bila v tem primeru skulptura Linharta postavljena v kontekst s spomenikom Ivanu Hribarju na bregu Ljubljanice pod Novim trgom.
Financiranje spomenika
Spomenik bi morali finančno omogočiti ljudje, mesto in država. Spodobilo bi se, da bi več kot polovica sredstev prišla iz privatnega kapitala. Razlog za to vidim v dejstvu, da je dve od treh ključnih dejavnosti, zaradi katerih Linharta danes vidimo kot utemeljitelja sodobne slovenske narodne zavesti, namreč pisanje zgodovine in priredbo obeh komedij, omogočil privatni kapital, medtem ko je bila knjižnica financirana iz proračunskih sredstev. Če bi bil tudi finančni vložek v spomenik v podobnem razmerju, bi s tem dokazali, da kot kulturna in razsvetljenstvu zavezana jezikovna skupnost še zmeraj obstajamo. Brez privatne podpore si namesto spomenika zaslužimo zgolj obeležje, da je na tem mestu v gradnji spomenik.
Andrej Rozman Roza
Ljubljana, 29. avgusta 2015
Linhartovo leto
V času razpadanja razsvetljenskega koncepta sveta, ko smo vse bolj izgubljeni v poplavi informacij, bomo v Rozinteatru skušali zavrtet kolo zgodovine za dvesto petintrideset let nazaj in slovenski svet videt tak, kot je bil v njegovih razsvetljenskih začetkih ob smrti prvega Tita naših dežel, cesarice Marije Terezije. Že v tistih predpreteklih osemdesetih je neustavljivo kolo svetovne zgodovine dajalo našim prednikom najprej upanje in elan, potem pa to isto upanje in elan že v tistih davnih predprejšnjih devetdesetih pomendralo z razpihovanjem razlik in sovraštva. V prizadevanjih, da pridemo vsaj k sebi, če že ne moremo vplivat na to, kam nas bo gnala zgodovina, bomo letošnje leto posvetili praznovanju dvesto dvajsete obletnice smrti Antona Tomaža Linharta, ki jo bom obleležili s predstavo ATL220, katere premiera bo v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma 20. oktobra letos.
VESELE IN SREČNO
V novem letu nam želimo
najprej srečno pot skoz zimo,
ko prinese vsak nov dan
naj res več svetlobe k nam,
da v tej zmedi zgodovine
nas vse upanje ne mine,
da se še smisel ima borit
za našo skupno dobrobit.
V novem letu nam želimo
bolj kulturno javno klimo,
nam namenjeno državo,
manj razburjeno naravo,
čim več zdravja vseh oblik
in prijatle na dotik,
da v letu dva nič ena pet
nam uspe predvsem živet.
November
Zaradi zakonov narave se novembra družabno dogajanje preseli v ogrevane prostore. Lahko smo doma in buljimo v neskončno ponudbo naših ekranov. Lahko smo doma in beremo ali se igramo s svojimi bližnjimi. Lahko pa gremo ven. A novembra to, da gremo ven, praviloma pomeni, da gremo nekam noter. Razen kadilcev seveda, ki ostanejo z eno nogo in pripadajočim pljučnim krilom zunaj tudi v najbolj vlažnem mrazu. A tudi zanje je november mesec za kino, koncerte in teater. November je namreč dokončen začetek sezone, kot se lepo kulturno reče tistim zoprno mrzlim mesecem z dolgimi nočni in kratkimi dnevi, ko krvavo potrebujemo nekaj, kar nas bo grelo in nam svetilo namesto sonca. In če se zgodi, da jeza nad vlado in njenimi ukrepi preglasi ponudbo kulturnih ustanov, potem se novembra vsem zakonom narave navkljub namesto v ogrevanih prireditvenih prostorih zbiramo na trgih.
Jezik ne jezi se
Jezik ne jezi se,
če si narjen za vse
in če lahko čist vsak
pameten al bedak
gobec al stran odpre
in te spreminja koker če.
V oktobru bo prvič stopila pred kritično in radovedno javnost nova predstava Rozinteatra „Jezik ne jezi se“. Gre za improvizacijski kvazi kviz, ki predstavi slovenščino od Brižinskih spomenikov do prvih filmov, od knjižne slovenščine do porabščine in rezijanščine. V vsakem kvizu pa bomo našli tudi nekaj popolnoma novih besed, za katere doslej nismo niti opazili, da jih potebujemo, ter nekaj besed, ki še nimajo pomena.
„Jezik ne jezi se“ bo predstavljen v KUD France Prešeren v četrtek 16. oktobra, v nedeljo 19. oktobra, in v sredo 22. oktobra, vsakič ob 20h.
Pridiga o državotvorni kulturi
Čeprav zaničnice in zaničniki še zmeraj verjamemo, da je možen ničodstoten davek na dodano vrednost na vse proizvode, ki širijo temelj slovenske države, slovenski jezik, smo žal zadnje čase zmeraj bolj dvomili o tem, da je možna slovenska država. Zato nas je toliko bolj razveselilo, ko smo prebrali, da v osnutku koalicijskega sporazuma naše bodoče vlade piše, da se bodo vladne stranke zavzemale za državotvorno kulturo.
V naši prejšnji državi je bilo govorjenje o državotvorni kulturi žalitev za umetniško ustvarjalnost, saj se nam je Jugoslavija zdela vse preveč močna in samostojna, da bi ji pri njeni samozadovoljnosti pomagali še umetniki. Podobno je bilo najbrž tudi v naši predprejšnji državi Avstro Ogrski. Naša sedanja država pa ni ne močna ne samostojna in nas za razliko od naših prejšnjih držav ne utesnjuje, ampak nas s svojo nedozorelostjo spravlja v tesnobo.
Lahko jo seveda zapustimo, kot to počne vse več mladih ambicioznih ljudi. Če pa ostanemo, vsem slabim izkušnjam navkljub to državo še zmeraj potrebujemo. Zato smo iskreno veseli, da je potem, ko so jo prejšnje vlade vse bolj slabile, nova koalicija potrebo po državotvornosti spoznala. Še posebej pa smo veseli, da namerava to nalogo prepustiti kulturi.
Ker tudi od obrambne, zunanje in vseh ostalih politik in njihovih ministrstev pričakujemo, da postanejo državotvorni, predpostavljamo, da je za odločitvijo bodoče vlade, da državotvornost prepusti kulturi, premišljen načrt, po katerem naj bi kultura s svojo sugestibilno silo vzpostavila državotvorno vzdušje tudi na vseh ostalih ministrstvih, pri čemer je državotvornost v kulturi verjetno ne samo potencialno bolj vplivna, ampak tudi bistveno cenejša kot v gospodarstvu ali obrambi. Zato pozdravljamo to odločitev in smo pripravljeni pomagat po najboljših močeh.
Pri tem pa upamo, da se bo novo Ministrstvo za kulturo zavedalo, da se moramo, če hočemo končno zgradit to državo, za začetek vrnit tja, kjer se je vse zalomilo. Na samem začetku je šlo v tisti demokratični evforiji narobe toliko usodnih stvari, da se z današnje perspektive niti ne opazi malenkosti, kot je kultura, za katero nova oblast ni vedela, za kaj je zdaj, ko svojo državo imamo, sploh še koristna. Dolga leta je bila zato najpomembnejša naloga ministrstva za kulturo boj za lastništvo Blejskega otoka, s čimer smo se vrnili v dobo Krsta pri Savici in na novo zagnali kulturni boj za pravo vero in proti njej. Zato mora novo Ministrstvo za kulturo, če naj postane državotvorno, v prvi vrsti poskrbet, da bo ta naš kulturni boj postal strpen in kulturen. Kajti šele ko se bomo naučili pogovarjat med sabo, bo iz dežele zrasla država. Če ne bo, nas bo svetovni metež, ki se bliža, odpihnil z zemljevida in samo upamo lahko, da nas bo odpihnil, še preden se bomo še zadnjič pobili med sabo.
Naloga novega Ministrstva za kulturo zato ne bo lahka in nikomur ne zavidamo takšnega ministrskega stolčka. A kdorkoli že bo nova ministrica ali minister za kulturo, naj ve, da smo vsi, ki potrebujemo uspešno in pošteno državo, ki jo bomo imeli radi in na katero bomo ponosni, pripravljeni pomagat. Če bo želja po državotvorni kulturi ostala tudi v končni verziji koalicijske pogodbe, se bomo glede na stanje, v kakršnem je naša država, umetniki zavedali, da naše početje odslej ne bo več naša ustvarjalna obsesija, ampak naša državljanska dolžnost.
Avgust
Avgust je bil v rimskih časih naziv za cesarja in je pomenil mogočnega, modrega in učinkovitega vladarja. Ob razdelitvi rimskega cesarstva je ta naziv pripadel vladarju vzhodnega, bizantinskega dela, na zahodu pa je Avgust postal najbolj smešen klovn v cirkusu. Čeprav je skrajno neroden in ne posebej bister, nenehno prevzema iniciativo in poganja burko naprej kot slon med porcelanom, ki se ne ustavi do zadnjega celega krožnika. Pri nas, ki smo razpeti med vzhodom in zahodom, imamo veliko politikov, ki se imajo za rimskega Avgusta, a se vedejo kot nemški. Eni zato, ker se bojijo, da bi bila vladarska avgustovska drža preveč bizantinska v očeh „naših zahodnih prijateljev“, večina pa zato, ker drugače ne znajo.
Julijska pridiga
Drage zaničnice in zaničniki in vsi, ki vas zanima naša vera!
Čeprav zaničnice in zaničniki še zmeraj verjamemo, da je v slovenski državi možen ničodstoten davek na dodano vrednost na vse proizvode, ki širijo temelj slovenske države, slovenski jezik, žal zmeraj bolj dvomimo, da je možna slovenska država. In čeprav še zmeraj upamo, da gre le za obvezno trpljenje na trnovi poti odraščanja, ne moremo, da se ne bi vprašali, zakaj je ta naša družba, ki se igra državo, tako zelo nesamozavestna in samodestruktivna. In kje naj iščemo razloge za posebnosti naše družbe, ki se igra državo, če ne v njenem temelju, ki je skladno z našo osnovno zaničniško resnico, naš jezik? Ali je torej mogoče, da tiči razlog za našo izgubljenost v pomenu in smislu prav v tistem, kar nas loči od drugih – v našem jeziku?
Ko sem v dneh, ko sem pripravljal to pridigo, spremljal četrtfinale svetovnega prvenstva v nogometu, sem komentatorje v studiju spremljal na Sloveniji dve, tekme pa na Avstriji ena - čeprav ne znam nemško in mogoče prav zato, sem si najprej mislil. Potem pa sem opazil, da je razlika med nemškimi in slovenskimi komentatorji tudi v tem, da so nemški ves čas pozorno spremljali dogajanje na igrišču in vmes pogosto tudi molčali in prepustili prostor utripu štadiona, naši pa so nenehno nekaj pripovedovali. Na naši televiziji je bilo jezika enostavno preveč. Pomislil sem, da je to refleks iz časov, ko je bilo slovenščine premalo in da pri nas tako radi govorimo in pišemo zato, ker živimo v podzavestnem občutku, da je naš jezik ogrožen in mora zato zapolnit vsak prazen prostor, ki mu je na voljo.
In ker je govorjenje, ki preglasi bistvo, eden od osnovnih znakov nekulture, je mogoče treba iskat razloge za našo trenutno zmedo prav v nekulturi, ki izvira iz naše travmatske izkušnje, ko smo se za svoj jezik še ne tako dolgo nazaj borili, zdaj pa se očitno še ne znamo sprijaznit s tem, da je že dovolj velik, da smo lahko v njem kdaj tudi tiho in da ga lahko počasi že nehamo mučit s prepovedanimi položaji, kadar vsi vemo, da gre za nam vsem domač ofsajd.Predvsem pa je naš jezik dovolj velik, da lahko v njem pričakujemo najboljšo možno ponudbo na vseh nivojih. Od športnih komentatorjev do politikov.
Pri naši politični nekulturi je ironija v tem, da se dogaja v imenu kulturnega boja.Ta spopad dveh različnih pogledov na svet, ki bi moral biti v zdravi družbi temelj demokracije, pri nas zmeraj znova pelje v smeri nerešljivega konflikta in bratomorne vojne. A če ne bi bilo konflikta, ne bi bilo niti sveta, zato je z nasprotji treba znat živet in preživet. Razlike med nami, pa če so še tako velike, namreč niso razlog za to, da se danes počutimo v svoji lastni državi tako zelo izgubljeno. Razlog je v nekulturi, s katero preprečujejo dialog tisti, ki za zavesami prahu, ki se dviga z bojišč, skrivajo svoje nečedne posle.
Pomanjkanje kulture javnega dialoga pa je v neposredni zvezi s pomanjkanjem kulture, ki je nismo v zadostni meri deležni uporabniki tega jezika. Majhnost trga ne bi smela bit opravičilo zato, da je kulturna ponudba v našem jeziku manjša in dražja kot v drugih jezikih EU, saj je bilo zaradi nekulture na svetu že vse preveč žrtev. Zato je naše današnje geslo Kultivirajmo že končno to državo! Naredimo jo kulturno in strpno! To bomo dosegli samo, če bo čim več kulture takšne, da bo dosegla kar največ prebivalcev te države, in tam, kjer bo kar največ prebivalcev te države dosegla.
Poleti se zdi, da so to mestne ulice in trgi. A mi kulture ne potrebujemo samo poleti. Pravzaprav do poletja še niti prišli nismo in trenutno potrebujemo kulturo zato, da z njeno pomočjo že končno pridemo iz te neskončne slovenske pomladi v krvavo zasluženo slovensko poletje.Ulice in trgi imajo pri nas tudi to pomanjkljivost, da nismo Islandija, kjer živi več kot polovica volilnega telesa v glavnem mestu. Zato mora pri nas prit kultura do najširšega kroga prebivalk in prebivalcev Slovenije predvsem preko televizije, interneta in osnovnih šol.
Kje vse mora bit na televiziji več kulture, rajši ne bi našteval. V vsakem primeru pa uporabniki slovenščine, ki imamo samo to državo, na svoji javni televiziji potrebujemo produkcijo, ki bo primerljiva tisti v jezikih, s katerimi je slovenščina v EU enakopravna.
Kar se tiče interneta, pričakujemo, da bomo dobili že v mandatu naslednje vlade prosto dostopnih čimveč čimboljših slovarjev našega jezika.
Pričakujemo pa tudi, da bo nova vlada končno omogočila prebivalcem te države dostop do večine slovenskih filmov. Še posebej za filme iz petdesetih in šestdesetih let, ko se je gradila naša nacionalna kinematografija in bi morali bit del naše splošne izobrazbe, je naravnost neverjetno, da jih večina Slovenk in Slovencev sploh ne pozna. Trst, Svet na Kajžarju, Jara gospoda, Lucija, Trenutki odločitve, Minuta za umor, Dobri stari pianino, Tri četrtine sonca, Veselica, Nočni izlet, Po isti poti se ne vračaj, Poslednja postaja, Družinski dnevnik so še zmeraj žive priče tiste naše pravkar minule zgodovine, o kateri se ne znamo zedinit. Čuvajo nam jih v Arhivu Slovenije, a nas očitno brigajo dosti manj od dokumentov Udbe in ga zato ni junaka, ki bi jih hotel spravit med ljudi. Mi mislimo, da je dolžnost države, ki je utemeljena na tem jeziku, da jih da na splet ali na dvdje skupaj z nadaljevankami in ostalo kulturno dediščino, na kateri kot bolestno posesivna kokoš na že zdavnaj izvaljenih piščancih sedi in jih ne spusti izpod sebe naša javna televizija.
Kar se tiče osnovnih šol, v Sloveniji ni šole, ki bi ne imela telovadnice. Nekatere manjše šole imajo celo telovadnice, ki so večje od same šole, saj si na račun sredstev za šolstvo občine postavljajo športne dvorane. Hkrati je izredno malo šol, ki bi imele tehnično opremljeno gledališko dvorano. Je res preveč, če pričakujemo, da se v prostore za kulturno vzgojo vloži enaka količina davkoplačevalskega denarja kot v prostore za športno vzgojo? Je športna vzgoja res pomembnejša od gledališke, pri kateri bi se učenke in učenci naučili javnega nastopanja in suverenega besednega izražanja?
Zaničnice in zaničniki bomo od strank, ki jim bomo na volitvah oddali svoje glasove, zahtevali več kulturne vzgoje v šolah ter obvezne kulturno prireditvene prostore, ki morajo biti v osnovnih šolah enakovredni tistim, ki so namenjeni športu.
Moj veliki stanovski kolega papež Frančišek je pred kratkim rekel, da so komunisti vzeli zastavo kristjanom, saj tisto, za kar si prizadeva krščanstvo, ni nič drugega kot to, kar obljublja komunizem. A ne glede na to, a se reče družbeni ureditvi, ki si jo želimo, komunizem, socializem, izvorno krščanstvo ali pravična in socialna demokracija, je na nasprotni strani zmeraj barbarstvo. Zato bo družba zelo bližnje prihodnosti ali kulturna ali barbarska. Na nas tukaj in zdaj je, da se po svojih najboljših močeh potrudimo, da bo v tej vojni zmagala kultura.
Zato verjamemo, da je v Sloveniji možen ničodstotni davek na vse proizvode, ki širijo temelj slovenske države, slovenski jezik.
Pozor! Zaničniška verska skupnost vabi
V Sloveniji ni osnovne šole, ki bi ne imela telovadnice. Nekatere manjše šole imajo celo telovadnice, ki so večje od same šole, saj si na račun sredstev za šolstvo občine postavljajo športne dvorane. Hkrati v naši državi ni šole, ki bi imela opremljeno gledališko dvorano. Je res preveč, če pričakujemo, da se v prostore za kulturno vzgojo vlaga enaka količina davkoplačevalskega denarja kot v prostore za športno vzgojo? Je športna vzgoja res pomembnejša od gledališke, pri kateri bi se učenke in učenci naučili javnega nastopanja in suverenega besednega izražanja? Zaničnice in zaničniki bomo na volitvah oddali svoj glas tistim političnim programom, ki se zavzemajo za več kulturne vzgoje v šolah ter za kulturno prireditvene prostore, ki morajo biti v osnovnih šolah enakovredni tistim, ki so namenjeni športu. Od strank, ki jih bomo volili, tudi pričakujemo, da se njihovi kandidati zavedajo, da imamo Slovenke in Slovenci pravico do enako kvalitetne kulturne ponudbe v svojem jeziku, kot jo imajo Francozi, Nemci ali Poljaki. Če namreč nimamo v svojem jeziku kvalitetne kulturne ponudbe, v slovenščini ne potrebujemo niti politikov. (odlomek iz pridige)
Majniška deklaracija 2014
Nesporazumi, provokacije in tudi odkrite sovražnosti, ki jih danes doživljamo v Sloveniji, ker nekateri politiki iz navidez nerazumljivih razlogov oživljajo bratomorni narodni razkol, ter prezir, ki ga nekateri politični voditelji javno izražajo do naših suverenih državnih organov, nas prepričujejo, da je prišel čas za nov prelomni zgodovinski trenutek, in nas obvezujejo, da v jasni obliki izrečemo svojo voljo, iz katere naj sledijo dejanja v prihodnosti.
Podpisniki te listine izjavljamo in sporočamo, da hočemo živeti v suvereni državi slovenskega naroda in ostalih državljank in državljanov Republike Slovenije.
Zahtevamo, da kot suverena država samostojno vodimo svojo politiko in najostrejše kazni za vse, ki zaradi svojih lastnih in tujih interesov sklepajo državne posle naši državi v škodo.
Glede na zgodovinska prizadevanja slovenskega naroda za politično samostojnost priznavamo za svoje vse države, v katerih so imeli naši predniki aktivno politično vlogo, in niti malo ne dvomimo o legitimnosti naše zmage v drugi svetovni vojni, zase in za prihodnje rodove pa zahtevamo državo, ki je utemeljena na:
spoštovanju človekovih pravic in svoboščin,
demokraciji, ki vključuje politični pluralizem,
družbeni ureditvi, ki bo zagotavljala duhovno in gmotno blaginjo v skladu z naravnimi danostmi in človeškimi zmožnostmi državljank in državljanov Slovenije, katerih sreča mora biti najpomembnejša skrb te države.
3. maj Josip
Bil je nadarjen, uspešen in priljubljen, bil je prvi plodovit slovenski prozaist, napisal ogromno beletristike, bil ob tem bil urednik in novinar, pa je kljub temu živel in umrl v bedi. Romani, ki jih je pisal v nadaljevanjih, so bili zmeraj krajši in teme, ki si jih je zastavil, pogosto ne do dovolj obdelane, saj mu je vedno bolj zmanjkovalo časa, ker bi za človeka vredno življenje moral delat več, kot je zmogel. Živel je v času, ko so v imenu narodne rešitve narodni poslovneži upravljali narodne banke, mojstrom narodne besede pa pustili, da na malem jezikovnem trgu pišejo toliko in za tako ceno, da se bo splačalo. Josip Jurčič je po dveh letih zdravljenja jetike umrl 3. maja 1881 v Ljubljani v starosti 37 let. Če bo kdo izračunal, koliko dobička so njegove knjige prinesle po njegovi smrti, koliko pa je njihov avtor zaslužil v svojem življenju, bo to samo še potrdilo Jurčičev visok status med mučenci jezika, ki je prevelik za svoje uporabnike.
April
April se začne z dnevom norcev, konča pa z dnevom upora proti okupatorjem in predvečerom praznika dela. Na začetku se april torej heca, na koncu pa mu gre krvavo zares. Prvotna šala se spremeni v resničnost, njeni komični junaki pa prevzamejo oblast in neusmiljeno kaznujejo vsako norčevanje iz njihove velepomembnosti. April je zato en tak pubertetni mesec, ki se mu cedi iz vseh lukenj. Zafrustriran, ker je še ves v popkih, je zelo nepredvidljiv in maščevalen. Njegova največja težava je, da nikoli ne bo postal avgust. Vsako leto znova bo april in nam ne ostane drugega, kot da z njim vsakič znova potrpimo in počakamo, da mine in pride maj.
11. marec Dragotin, Karel, Karl
11. marca bo minilo 125 let, odkar je v Ljubljani umrl Karl Deschmann, del svojega življenja imenovan tudi Dragotin Dežman, v času marčne revolucije in po njej eden najbolj zagnanih borcev za slovenski jezik. Ker njegov znanstveni um ni prenesel primitivnih laži, na katerih se je po pomladi narodov oblikovala slovenska narodobudna politika, je leta 1861 zamenjal nacionalno stran in zavrgel slovenski jezik. Ne pa tudi slovenske kulture, saj je rešil pred propadom pravljico o Zlatorogu, ki jo je v nemškem prevodu objavil v Laibacher Zeitungu. Preberimo v njegov spomin njegovo pesem Proklete grablje in pomislimo, kako veliko je moralo biti njegovo razočaranje nad sonarodnjaki, da je zavrgel svoje mladostne ideale. Razglašamo ga zaničniškega mučenca in žrtev slovenske politike, ki zaradi koristoljubja povprečnežev izganja iz našega jezikovnega telesa njegove najbolj vitalne ude.
Spet je februar
V teh dneh povečanega zanimanje za domače umetnike nastopam po šolah, knjižnicah, vinskih kleteh, kulturnih domovih in televizijskih studijih, hkrati pa čakam, da zvem, koliko bo moj teater dobil od države za svoj letošnji program. Če bo to res znano že februarja, bo to nedvomno napredek proti letom, ko smo bili o subvencijah za tekoče leto obveščeni maja. Nam, malim gledališčnikom, namreč dodelijo denar šele takrat, ko se ve, koliko ga ostane potem, ko dobijo svoje veliki. Oni so z družbenimi dogovori zaščiten javni sektor, mi pa samostojni podjetniki v kulturi. Zato nam, privatnikom, država ni dolžna ničesar razen plačevanja socialnih prispevkov, če nam kljub temu, da veljamo za vrhunske umetnike, ne gre dovolj dobro, da bi si jih plačevali sami. A to ni denar za naš program, ki ga bo, kot se zdi, zmeraj manj. Seveda lahko mi, mali teatri, ki nas ni malo, delamo predstave tudi brez subvencij. In tudi jih. Mogoče je to za nas celo dobro, saj nas manj državnega denarja sili k še bolj zagrizenemu delu in se torej s tem, ko se nas vse bolj izriva iz proračuna, niti ne dela tako velika škoda naši ustvarjalnosti. Zagotovo pa se s tem dela velika škoda pestrosti slovenske kulture ponudbe, ki je zaradi zgodovinske zlizanosti slovenske kulture s politiko in proračunom polna praznih dragih projektov z ubornim učinkom in lačna malih ustvarjalnih in hkrati komunikativnih produkcijskih enot.
12. januar František, Franta
12. januarja je minilo 42 let od smrti Františka Čapa. Če ste v lanskem decembru zamudili stoletnico njegovega rojstna in imate čas za celovečeren komemorativen razmislek o pestrosti kratke slovenske filmske zgodovine, priporočamo film X-25 javlja. V slabi resoluciji je prijazno na voljo na - LINK. Nekoč, ko bomo imeli končno svojo državo, pa bo seveda na voljo tudi na DVD-ju. Ker Čapa razglašamo za mučenca jezika, ki je prevelik za svoje uporabnike, si za vpogled v njegovo čast in slavo oglejte dokumentarec TV Slovenija - LINK.
V čakanju na maj
Vse bi radi novo, pa se to ne da,
ker nobeno novo leto ne odplakne starega sveta.
Nikoli ne moremo it v popolnoma nov čas,
ker brez starega časa ni nas.
Zato vam na pragu novega leta
vzklikamo: „Naj živi in se srečno zdravi kontinuiteta!“
Sejalci razpisnih projektov
Razpisi za različne oblike umetniških subvencij male kulturne kapitaliste, te delodajalce, ki zaposlujejo sami sebe, in lastnike proizvodnih sredstev, katerih najpomembnejši del so njihove glave in roke, vsake toliko napolnijo s sanjami o tem, kaj vse bi lahko ustvarili, če bi jim država ali občina dali denar. Hkrati pa jim vse bolj zahtevni obrazci vsaj za nekaj časa ohladijo vročične možgane in jih skušajo vsaj delno izšolat na področju, ki je bistveno uspešnejše od njihovega zmeraj bolj preslišanega reflektiranja sedanjosti. Na področju drago plačanega planiranja prihodnosti, ki je ne bo.
Že spet obisk na turneji
Slovenci, ki imamo svojo zgodovino sestavljeno iz niza popolnoma novih začetkov, si to, da je Bog svet ustvaril tako, da je vse skupaj vrgel v zrak, najlažje razložimo s tem, da je pred Vélikim pokom vladal režim, ki je bil tako gnil, da je bilo treba vse razstrelit in začet nanovo. In lahko Boga samo občudujemo, kako je uspel z vsem prejšnjim opravit tako temeljito, da ni ostala najmanjša sled, na katero bi se lahko oprla kontinuiteta. (odlomek iz predstave Že spet obisk, s katero 12., 13. in 15. novembra gostujemo v Pragi, Brnu in Bratislavi)
Dan mrtvih
Ob dnevu mrtvih ne moremo, da ne bi pomislili na državo, za katero se vse bolj bojimo, da nam bo nekega popoldneva dokončno izdihnila v naročju. Ali pa se izvlečemo močnejši kot kdajkoli. Kdo ve. Nočem širit defetizma in samo vesel bom, če se bodo slovenske e- ali c-knjige prodajale še čez četrt stoletja, ko jih bom imel, saj ne more bit res, šele triinosemdeset. A čisto prepričan v svojo varno eventualno starost nisem. In ko smo že pri smrti, me živo zanima, če ta hip umrem, koliko denarja in od katere države po vrsti bom dobil na podlagi svojih avtorskih pravic za zadnje obdobje njihovega uveljavljanja, mesece januar do junij 2083 – ko denarja mogoče sploh več ne bo. In kdo ve kaj bo, če denarja ne bo.
Kje so naša jedra danes
Slovenija se je začela osamosvajat, ko je Slovence združil odpor proti skupnim jugoslovanskim kulturnim jedrom v šolskih programih. Hoteli smo, da so jedra, okrog katerih v Sloveniji krožijo elektroni svetovne klasike, slovenska. Slovenski politiki, ki je tiho podpirala slovenske kulturnike, se je splačalo, saj je potem, ko smo se zaradi hiperinflacije počutili ogroženi tudi ekonomsko, dobila svojo državo. Težko bi lahko rekli, da je naša druga republika ekonomsko bolj uspešna od prve, socialistične. Nedvomno pa imamo danes več svobode in demokracije, in to je glavno. Kako pa je z našimi kulturnimi jedri? Zdaj, ko grozi, da bo iz gledališke dvorane KUD France Prešeren nastala picerija in iz založbe Mladinska knjiga en velik Readers Digest, se zdi, da smo jih obranili pred jugoslovanizacijo predvsem zato, da si jih bomo lahko zmleli sami.
Prekinjamo kimavec
ROZINTEATER vabi na prvo predstavo iz cikla PRIPRAVLJENI NA POTOP, ki bo v dvorani KUD France Prešeren Trnovo TO SREDO 18. SEPTEMBRA OB 20.13. Na sporedu bo povsem lastna produkcija, pripovedovalsko animacijska predstava OD POVODNIH MOŽ.
Kimavec
Staro slovensko ime za september je kimavec. Mesec, ki vsemu reče ja. Ko se konča udobno poletje in življenje spet začne postajat resno in zmeraj hitrejše, se nam čisto takoj še ne da upirat resničnosti, ampak skušamo čimdlje mogoče zadržat čimveč poletnega sonca in pripadajoče mu lagodnosti. Zato v kimavcu tudi v našem teatru kimamo, delamo načrte za prihodnost in vanje verjamemo. Hkrati pa vemo, da bodo dnevi zmeraj krajši in zmeraj bolj mrzli. In da večini tistih, ki septembra še kimamo, najbrž že novembra ne bo ostalo drugega, kot da spet odločno rečemo ne.
Verjamemo
Sedemindevetdeset procentov denarja je namišljenega, kar pomeni, da domišljija je že zdavnaj zmagala. Tudi proizvodnji sektor, ki se hvali, da je realen, je utemeljen na denarju, ki je v glavnem imaginaren. Ker delnice so tak odmik, da ni več jasno, kdo je lastnik, za stiske ljudi nihče ni kriv, sistem se je pač tako razvil, da iz take snovi kot so sanje, je stkano tudi vse naše sranje. Kupujemo več zgodb kot uporabnih stvari. Poznamo več fiktivnih kot resničnih ljudi. Namesto pravičnega nam vlada pravljični red, ki ga je zelo težko podret, ker je na njem zgrajen naš svet. Navaden človek se več ne more zadolžit, pravljični svet pa živi še naprej na svoj kredit, da če bi vsi stopili naenkrat na realna tla, bi najbrž bila ogrožena civilizacija. A če lahko verjamemo v pravljičen finančni red, lahko verjamemo tudi v pravičen in socialen svet.
LINK