MEJNIK

(dogaja se me maja 2006)

 

Sončna nedelja je minila in Martin stoji

v koloni na hrvaški strani pred Sečovljami.

Postavljal je prikolico in pil in plaval, dokler je bil dan,

zato je zdaj iz hipa v hip vse bolj in bolj zaspan.

 

Kolona malo spelje - in že spet stoji.

Hudo je - a Martin se spanca prav nič ne boji,

saj je pred leti vozil za špedicijo v Bagdad

in nima se, lepo vas prosim, v Istri česa bat.

 

Tedaj pa, glej ga zlomka, ja pa kaj pa je to tam?

A ne sedi na kamnu tik ob cesti partizan?

Dejansko tam sedi in kaže mu, naj šipo dol spusti.

In ko Martin tako stori, spregovori:

»Zdravo tovariš! S tabo se bom peljal do Planine.

Tebi hitreje v moji družbi vožnja mine,

mene pa s tem boš rešil vse strašnejših muk,

ki jih trpim zaradi svojih borbenih zaslug,

saj me že celo dolgo večnost glodajo spomini

na vse, kar storil sem, da bi Primorsko vrnil domovini.

In v prestreljenih prsih stiska me od nemoči

nad tem, kar zraslo tukaj iz takratne je krvi.«

 

»Used se,« zamrmra Martin, ki noče si priznat,

da ga je strah, čeprav začenja vidno trepetat.

 

»To vzamem s sabo,« štopar dvigne pravokoten bel

ne ravno majhen kamen, na katerem je sedel.

 

»Gremo!« ukaže, ko prisede. »Kaj gledaš mene, cesto glej!«

Martin pogleda in vidi, da ni več kolone, ki je bila pred njim še malo prej.

 

»Kam so pa šli?« se čudi, da se neznanec najprej od srca nasmeje,

potem pa reče: »Peljali so, saj tu od zdaj naprej ni več nobene meje!«

 

»Pa saj Hrvatje vendar niso še v Evropi,«

vzklikne Martin, ki prav ničesar ne zastopi.

Zato mu partizan odločno razloži.

 

»Če naša borba je za vas nezakonita

in za zločince imate tako nas kakor Tita,

se odpovejte tudi rezultatom zmage,

ki so jo izborile naše teroristične brigade.

Zato z Dragonje na Planino bom prestavil ta mejnik,

da boste imeli spet lahko z odprtim morjem stik

skoz ponikalniško podtalno kraško vodo,

kot ste ga imeli, preden smo šli v borbo za svobodo!«

 

Premnogo noč Martin je za volanom prebedel,

kako takrat pripeljal je domov, pa pojma ni imel.

A že naslednji dan ga preseneti reportaža,

v kateri se pri teve dnevniku novinar zgraža

nad tem, kako je bil vandalsko razdejan

grob, v katerem je počival kraški partizan,

ubit med boji za osvoboditev Trsta.

V grobu je ostala le strohnjena krsta,

od trupla pa bilo ni niti koščka od kosti.

Na spomeniku pa grafit: „Račun sledi!“